Predbožični »loop« atipične zasanjanosti

S (pred)božičnim časom so prišli (pred)božični koncerti. In novi izzivi novega koronačasa. Če smo doslej v času najostrejših ukrepov pretočno gledali koncerte večinoma iz praznih in zaprtih odrov, so le redki dejansko nastopili zunaj. Pod milim nebom (no, pod šotorom), na svežem zraku. Kakor prej, le da brez občinstva. V Mariboru so se odločili, da bodo zunaj tudi ostali, in v sklopu tradicionalnega Vilinskega mesta v Vetrinjskem dvoru začeli z vilinskimi koncerti. Čeprav gre za neke sorte obrat, ko so izvajalci zunaj (na hladnem), gledalci pa doma (na toplem), je takšna izvedba lahko dobrodošla. Vsaj v primeru nastopa dvojca Katje Šulc x KALU je gotovo bila. Očitno se da z glasbenim esperantom hipnotizirati tudi na daljavo. In izpovedati pravljice drugih časov, drugih ljudstev. Ko je Martina Magdič, članica ekipe Vilinskega mesta, v nekoliko predolgem nagovoru napovedala, da čarobnega decembra ne morejo kar preskočiti, je imela prav. Naj bodo takšne ali drugačne omejitve, pozvala je tiste na domačih kavčih, naj vendar posežejo po kuhanem vinu ali vročem čaju, in plastično spomnila, za kakšen tip koncertov gre v Vilinskem mestu. Koncert je tako deloval kot neke vrste predstavitev potopisa: Šulčeva je s svojim sovodnikom delovala kot skrbna, pozorna, izkušena vodnica po svetovih, v katere se ne bi podal ravno vsak, in nam pripovedovala, kako živijo druga ljudstva iz katerihkoli časov že. Beseda eklektičen bo v vsakem primeru vselej ostala povezana s Katjo Šulc. Obračanje k Latinski Ameriki jo je našlo bolj prilagodljivo strunam, z romskim jezikom pa lahko očara, sploh na predbožičnem koncertu, če se konec novembra temu sploh lahko tako reče.

V drugem »lockdownu« je prednost vsaj ta, da smo sedaj počasi vsega, kar je prinesel čas, že vajeni, čeprav zares najbrž nikdar ne bomo. Ni enako in ne bo. Se je pa v primeru Katje Šulc pokazalo, da je atipični predbožični koncert lahko primerna izbira v času, ko naj bi vse bilo tako zelo tradicionalno. Pa saj to, kar sta prikazala v slabi uri, je bilo tradicionalno. Zanju vsekakor. Dvojec je takoj nastavil tisto, kar je doslej že ustvaril. Skoraj, v bistvu pa nikoli pop. Nikoli zgolj zares golo eksperimentiranje, pristna alternativnost ali le uglasbena poezija. Vedno je preplet vsega. »To je bila Nuu ti biaani' / Je luč, uglasbljena pesem uveljavljene mehiške zapoteške staroselske pesnice Irme Pineda,« so bili kratki, tihi, vendar nesramežljivi in dobrodošli opisi med komadi. Šulčeva je uvodoma posegla po ukuleleju, organsko in analogno, ga prelevila v digitalno večglasje z looperjem, ki je nato skupaj z »elektrificianim« Luko Uršičem (Kalu), ki je presedlaval s kitare na sintetizator in elektroniko, predstavljal osnovno podlago tudi za Tonada de Luna Llena​ (Pesmi, polne lune). Dolg, zasanjan, vijugajoč konec, ko je Šulčeva posegla po efektih ter pokazala, kaj lahko digitalno naredi iz analognega, kaj sedanjost iz preteklosti, so res bili to. Pesmi polne lune, v obeh pomenih. Ni čudno, da je dodala, kako gre za eno najlepših pesmi venezuelskega pesnika Simona Diaza. Tudi tradicionalna mehiška uspavanka v jeziku Aztekov Macochi Pitentzin je delovala sorodno in še bolj brezčasno. 

Ko Katja Šulc tuji svet predstavlja na svoj način, je v živo njena glasba preplet. Eklektika na dveh, no, štirih nogah. Njeni studijski albumi so izjemno dodelane, premišljene, a tudi čutne stvaritve, na primer Mila (2008), Twisted Delight (2013) in Kamlisajlan (2016), vendar se šele v živo oprijemljivo začuti nekaj, kar je v svojem bistvu neoprijemljivo. Pozna se, kako Šulčeva preizkuša lastno izraznost, ne da bi spreminjala svoj pristop. Niti takrat, ko gre za del čarobnega predbožičnega časa. Ko je sledila pesem Dikhav 'daj, Dikhav 'doj, posvečena zvezdam, je predstavila romski blues, kakor ga sama najbolje razume. Uršič je lahko pospešil dinamiko, ritem in tudi bolj korajžno, glasno in komunikativno pristopil z električno kitaro. Če bi je bilo še več, ne bi bilo prav nič narobe. Še Šulčeva se je zazibala. Ko pa je, če smo ujeli prav, E Plain An Kidipe, začela z dolgim šepetom pesem o gori in molitvi, je bilo njeno romsko izročilo predvsem to: njeno. 

Koncert, ki bi mestoma moral biti minimalističen in je na začetku tudi bil, ni deloval utesnjeno, saj se je dvojec, v katerem je Uršič pretanjeno sledil Šulčevi, dovolj ujel, da je zapolnil sicer prazni prostor. To je za Šulčevo žur, in ko se je to kmalu začutilo, smo dobili atipični koncert za atipične čase. To je »musica i passion«, kakor je pela v Kumbali. Kot da ne bi bil zares koncert, vsaj ne tradicionalen, celo v teh časih ne. Oba sta se uigrano izkazala z možnostjo dodajanja, nalaganja, nadgrajevanja osnovnih linij. S tem sta v živo ves čas dosegala nivo studijskih posnetkov in jih za ščepec celo presegala, ko sta se zaklenila v spoju nadjezikovnih izročil vsem nam skupnih občutkov. Četudi je bil koncert precej statična izkušnja, kar v meglenem petku v praznem dvoru najbrž ni najprijetnejša izkušnja, smo bili, večinoma primerno usmerjenim kameram ob režiji, ki še ima prostor za napredek, vseeno prikrajšani za nekaj več (ne)dosegljive čutnosti, ki jo z zaprtimi očmi odživi Šulčeva na odru. Sploh ko je nežno govorila med skladbami ali se dotikajoč z ustnicami sprehajala čez mikrofon. Tega ekran pač ne prenese tako kot par oči. Krasen primer, da glasbeniki niso le goli koncertni algoritmi z ekranov, pa je bil, ko je Uršič pomahal z odra nekomu, ki je zaploskal. Takšni drobci človeške interakcije so, četudi jih gledamo na ekranu, zelo prepričljivi in dobrodošli. Če so seveda spontani in skrbno odmerjeni. 

Katja Šulc bo, tako se je zdelo, ko se je spustila skozi svoj repertoar, vselej raziskovala odnos med lastnim vokalom in preteklo, sedanjo in prihodnjo uglasbeno poezijo. Njen jezik je neke vrste vokalni esperanto. Največ pove, kadar besede postanejo del melodije. Njena španščina je izrazita, bolj čuteča in večplastna, precej bolj kot angleščina iz projekta Winter Garden. Koncert je tako deloval kot neke vrste predstavitev potopisa: Šulčeva je s svojim sovodnikom delovala kot skrbna, pozorna, izkušena vodnica po svetovih, v katere se ne bi podal ravno vsak, in nam pripovedovala, kako živijo druga ljudstva iz katerihkoli časov že. Beseda eklektičen bo v vsakem primeru vselej ostala povezana s Katjo Šulc. Obračanje k Latinski Ameriki jo je našlo bolj prilagodljivo strunam, z romskim jezikom pa lahko očara, sploh na predbožičnem koncertu, če se konec novembra temu sploh lahko tako reče. Če presojamo koncert na tradicionalen način, bi edina pripomba morda bila, da bi za koncertni lok bolj zaleglo, če bi se držala enega jezika. S tem bi dosegla večjo hipnotičnost in zasanjanost, ampak če kaj, ko Šulčeva in z njo Uršič nista konvencionalna. Saj tudi časi niso.