Trio potovanja Šalamona in Resnika

Da se vsesplošno koncertno mirovanje zadnjih dveh let v produkciji Sama Šalamona ni pretirano poznalo, je med drugim lahko posledica njegovega pristopa k muziciranju. Tako vsaj sklepamo iz hitrega pregleda izdaj tega kitarista, ki so večinoma izšle v samozaložbi in v katerih se izraža nekakšna kompozicijska disciplina. Po kitaristovih besedah se ta materialno kaže predvsem v njegovih zasedbah, ki zarisujejo vrsto vzporednih, medsebojno prepletenih projektov. Projekta tu ne gre razumeti kot evfemizma za trenutne in priložnostne zasedbe, ampak bolj dobesedno, kot pričakovano nadaljevanje bolj in manj ohlapno začrtanega. V zadnjih dveh letih tako Šalamon nadaljuje s snemanji z večjimi kolektivi v seriji New Freequestra, ambiciozno je začrtal mednarodni projekt Almost Alone, ki vključuje pisanje za in sodelovanja z različnimi jazzovskimi kitaristi, poleg tega pa je vprežen v niz studijskih posnetkov Takt Ars Sessions, ki je pred zaključkom te recenzije ravno tako že dobil nadaljevanje. Šalamon se je usmeril v sodelovanja na daljavo pri projektih, ki vključujejo predvsem večje število mednarodnih glasbenikov, s tu obravnavanima trioma pa se vrača k bolj organskemu in neposrednemu pristopu, četudi sta oba plod studijskega in ne koncertnega sodelovanja. Na Timeleseness trio zakorači v izrazito pesemsko formo, pri čemer so vloge v triu začrtane po klasični bendovski liniji. Bobni zasedejo ritemsko sekcijo, kitarski akordi priskrbijo osnovne harmonije, saksofonu pa pripade vloga osnovnih melodičnih linij in improviziranih variacij na tako zastavljeno osnovo. Vendar se klasična porazdelitev po uvodnih pesmicah kmalu prelomi, statično postavljene vloge se porušijo in trio se poda v zanimivejšo, kolektivno igro ohlapnejših struktur.

Če smo kompozicijsko disciplino omenili kot (ohlapno) opredelitev Šalamonovega igranja, se ta izkaže za priročno rešitev predvsem tam, kjer interakcije med glasbeniki ne potekajo v živo. V bolj nedavnih manjših zasedbah s slovenskimi glasbeniki, kjer prostorske ovire odpadejo, se zdi zato logično nagibanje k povsem odprti formi improvizirane igre, ki jo omogoča tudi kontinuirano sodelovanje s saksofonistom Cenetom Resnikom. 

Takt Ars Sessions aludira na ime Šalamonove glasbene šole, a je vsaj zaenkrat videti, da je asociacija površinska, saj vključuje že uveljavljena imena domače jazzovske glasbe. Pri jeseni spočeti seriji srečanj gre za igro v triu s Cenetom Resnikom, kjer je edina spremenljivka tolkalec. Vendar Šalamon ravno na tem vzpostavlja posebnost v primerjavi z ostalimi zasedbami, kot se je prvič potrdilo v decembrskem nadaljevanju. Če je prvi trio z Jakom Bergerjem zaigral v seriji dvanajstih skladb, med katerimi približno polovico še podpisuje posamezni avtor, pa se nadaljevanje s Kristijanom Kranjčanom z daljšimi improvizacijami že konkretno premakne v bolj svobodno in odprto muziciranje. Prvo Takt Ars srečanje z Bergerjem je tako po zasnovi mnogo bliže pol leta starejšemu triu na Timelessness, kjer se mu poleg Ceneta Resnika na bobnih pridruži Bojan Krhlanko. Izhodišče obeh zasedb je v obeh primerih baladno, a če je s tem zagotovljena podlaga za barvito zvočno širino, ki jo pričakujemo od mojstrov improvizacije, je rezultat precej bolj dvoumen. Videti je, da kljub tendenci k večji neposrednosti in odprtosti oba tria še vedno vztrajata pri jasni zarezi med komponiranim in »prostim« materialom. Do sinteze, ki jo je nakazovala prva izvedba kolektiva New Freequestra, tokrat ne pride oziroma se le nakaže v podrobnostih. 

Na Timeleseness trio zakorači v izrazito pesemsko formo, pri čemer so vloge v triu začrtane po klasični bendovski liniji. Bobni zasedejo ritemsko sekcijo, kitarski akordi priskrbijo osnovne harmonije, saksofonu pa pripade vloga osnovnih melodičnih linij in improviziranih variacij na tako zastavljeno osnovo. Vendar se klasična porazdelitev po uvodnih pesmicah kmalu prelomi, statično postavljene vloge se porušijo in trio se poda v zanimivejšo, kolektivno igro ohlapnejših struktur. A dejansko gre tudi v tem primeru še vedno za krajši, pesemski format, trio pa šele nekje proti sredini zaide v bolj prebojno igro, ki se odvija povsem znotraj bolj jazzovsko usmerjenih kompozicij. Album je v celoti nekoliko neodločen in medel, saj se pravzaprav ves čas pomika med tremi formati oziroma nobena od nakazanih oblik ni zares izpeljana. 

Plošča Takt Ars Sessions se od pravkar opisanega tria ne razlikuje zgolj zaradi tolkalca, saj ohrani omenjene nastavke, a se obenem odločneje napoti v bolj raziskujoče sfere. Plošča se že odpre s svobodnejšimi nastavki, nato pa z njimi tudi bolj neposredno vstopi v intenzivno medigro na več relacijah, ki jih trio dopušča. Prvi vrhunec bi sami postavili v These Notes Society, skladbo, pod katero je podpisan Resnik, a so prispevki precej enakomerno porazdeljeni. Šalamon si vzame prostor za svojo distorzirano rockovsko abstrakcijo, tolkalec Berger pa se vseskozi intenzivno odziva in ostane v nejasnem področju med nalomljenim ritmom in neprestanim tolkalskim dialogom z ostalima članoma. Če tretjo formo tudi v triu z Bergerjem predstavlja bolj pesemska struktura, je tokrat ta dosledno izpeljana. Po tej strani album nosi nekaj povsem rockovsko zvenečih instrumentalov, z nastavki tudi za vokalno interpretacijo, kakršno v našem prostoru poznamo, denimo, pri duetu All Strings Detached. Če med obema albumoma, ki ju povezuje kontinuirano plodovito sodelovanje dveh domačih jazzovskih glasbenikov, prepoznamo neko usmeritev, bi bilo to predvsem raziskovanje začrtanih in medsebojno jasno razmejenih oblik. V nadaljevanju tako morda lahko računamo na padanje ločnic med njimi.