22.11.2021
Trio Tempestoso v Koncertnem ateljeju
Mednarodno uveljavljeni inštrumentalni Trio Tempestoso na ljubljanskem glasbenem odru z dvema novitetama.

Trio Tempestoso z odličnimi slovenskimi inštrumentalisti Sanjo Mlinarič (harmonika), Andražem Golobom (klarinet) in Urbanom Megušarjem (violončelo) si je ob ustanovitvi leta 2017 nadel ime po italijanski oznaki (iz lat.) tempestoso, kar v glasbi oz. tempu pomeni viharno, burno. In prav tak je bil nastop te mlade, a že mednarodno uveljavljene zasedbe: vihrav in buren. Odlični večer je znova pokazal, da je Koncertni Atelje DSS prava glasbena valilnica, in to tako skladateljev kot izvajalcev. Trio Tempestoso je ansambel, ki mu še velja prisluhniti. Izjemno subtilno in primarno komorno muziciranje je bilo vsem prisotnim v pravo slast.
Po predkoncertnem pogovoru z nekaterimi skladatelji in izvajalci, ki ga je vodila umetniška voditeljica Koncertnega Ateljeja Društva slovenskih skladateljev in ena od navzočih skladateljev, Nina Šenk, so se na koncertu v Kogojevi dvorani zvrstila dela Nevilla Halla, Uljasa Pulkkisa, N. Šenk, Uroša Rojka, Vita Žuraja in Emreja Sihana Kalelija. Krstno je bilo izvedeno delo more full flames and voices Novozelandca Nevilla Halla, ki že dolgo živi pri nas, delo I am Dyptich E. S. Kalelija, Turka, ki trenutno živi in deluje na Dunaju, pa je doživelo prvo izvedbo pri nas. Po eni strani je to morda znamenje navidezne ustvarjalne krize domačih skladateljev, po drugi pa dokaz, da je naš ansambel, ki izvaja ta dela, talilnica novih idej, glasbenih novosti, neke vrste neposredna refleksija svetovne glasbene (po)ustvarjalnosti.
Otvoritveni tridelni Hallov Trio v interakciji predstavlja za vse izvajalce izjemne in subtilne, celo spevne vloge. Za osnovo je skladatelj vzel pesnitev Cantos Američana Ezre Pounda. Dokaj nenavadna inštrumentalna kombinacija je vlogo klarineta, violončela in harmonike postavila v skladateljev primarni fokus, naši mladi izvajalci pa so stopili na oder suvereno, odločno. Je že tako, da odlično umetnost velikokrat naredijo prav takšni izvajalci. Sledil je duo za violončelo in harmoniko Finca Uljasa Pulkkisa s pomenljivim programskim naslovom XTC (Extasy). Če smo prej že omenili virtuoznost ansambla in vseh njegovih članov, sta zdaj U. Megušar in S. Mlinarič skoraj presegla te kvalitete. Enovita skladba je pred tem že doživela krstno izvedbo v Berlinu, zdaj pa še pri nas. Celo do improvizacije pripelje oba izvajalca. Kompozicijsko in izvedbeno prednjačijo skrajni registri inštrumentov ter kontrastna in skrajna dinamika. Morda eden najodličnejših članov ansambla, A. Golob, je nato na basovskem klarinetu izvedel eno najdaljših del tega večera, delo naše mojstrice Nine Šenk z naslovom onkraj (beyond). Bolj kot navedeni skladateljičin program me je presenetilo izvajalčevo poudarjeno dvoglasje, tokrat morda niti ne v kombinaciji s petjem. Vseh deset variacij je avtorica v svojem preverjenem kompozicijskem jeziku ponotranjila s čisto muziko, ob tem pa smo v tem delu slišali tudi kakšen improvizacijski prijem Goloba, kar ni bilo vnemar. Delo je bilo krstno izvedeno letos v Parizu. Eden od doajenov slovenske moderne glasbe, akademik Uroš Rojko, je presenetil z eno od različic svojega dela Stone Wind (III./ Kamen vetra), pri kateri dva od treh izvajalcev (klarinetist in harmonikarica) na koncu igraje odideta z odra. Tipično avtorjevo muzikantsko delo sicer zahteva kar troje klarinetov (Es, običajni in basovski klarinet), po čemer skladatelj, ki je sam klarinetist, že dolgo slovi. Več verzij in praviloma v tujini izvedenih tovrstnih Rojkovih del še dodatno internacionalno valorizira tovrstni umetnikov trend. Edino solistično delo (za violončelo) je prispeval Vito Žuraj. S pomenljivim naslovom Al Marmi, po kultni rimski pizzeriji, je skladba delovala kot attacca v primerjavi s prejšnjo Rojkovo, kot skladba-študija k Žurajevemu Koncertu za violončelo in orkester pa je vsekakor mnogo več. Finale je bil v znamenju glasbe za inštrumentalni trio. Kalelijev Diptih, posvečen našemu ansamblu, je bila najdaljša skladba večera. Poleg že znane trojice inštrumentov je skladatelj vsem trem izvajalcem »podtaknil« še številna priročna glasbila in jih pojmoval kot zvočne objekte. Delo ima programsko ozadje, saj je bila skladatelju v inspiracijo knjiga Ime mi je rdeča Orhana Pamuka.
Odlični večer je znova pokazal, da je Koncertni Atelje DSS prava glasbena valilnica, in to tako skladateljev kot izvajalcev. Trio Tempestoso je ansambel, ki mu še velja prisluhniti. Izjemno subtilno in primarno komorno muziciranje je bilo vsem prisotnim v pravo slast.