21.07.2017
Triumf domačih
Obsežna recenzija letošnje polnoletne edicije tolminskega festivala in kreativnega tabora Sajeta.

Klišejsko, vem, a naj na začetku vseeno povem, da je Sajeta z letošnjo, že osemnajsto izvedbo postala polnoletna, zato za uvod nekaj besed o njenem nastanku in pomenu za slovenski glasbeni prostor. Zametki segajo v leto 1998, ko je društvo tolminskih umetnikov Karmakoma na sotočju Soče in Tolminke zagnalo enotedensko umetniško kolonijo, kamor so bili povabljeni ustvarjalci različnih profilov, in tako se je vzpostavil koncept ustvarjalnih delavnic, ki vse do danes ostajajo njen integralni člen. Tudi večerni koncerti in didžejanje v pozno noč so prisotni že od začetka, le da še bolj lokalno obarvani. Po dveh edicijah je zadeva v prvotni obliki zamrla za dve leti, dokler se ni Karmakomi pridružila Zveza tolminskih mladinskih društev. Vzpodbujena z uspehom Soča Reggae Riversplasha, ki ga je leta 2000 kot prvega izmed velikih tolminskih glasbenih festivalov spravil v pogon Rolando Jurečko, je zveza zastavila ambicioznejši glasbeni koncept, ki je stremel k preseganju ne le lokalnih, ampak tudi žanrskih horizontov. Formula do danes ostaja nespremenjena: združiti pod isto streho glasbe, katerih skupna značilnost je nekonvencionalnost in odstopanje od sredinskega toka. Ta formula v slovenskem prostoru ni bila povsem nova, saj jo je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uspešno vpeljala ljubljanska Druga godba, ki pa je – omamljena od evforije, ko se je naenkrat razprla pisana paleta »svetovnih« glasb in so celo Križanke postajale pretesne – kako desetletje kasneje od nje v glavnem odstopila in se posvetila predvsem etničnim sferam. Sajeta je na neki način ponovno prižgala to ugaslo ognjišče, je pa pisano glasbeno mineštro lokalnim prehrambnim običajem primerno zamešala rahlo po svoje. V prednji plan je ob improvizirani godbi, jazzu, etnu in alternativnem rocku, ki imajo na slovenskem zlasti zaradi Radia Študent že dolgo in prepoznavno tradicijo, postavila še novo elektroniko ter pionirje in legende avantgardnega, recimo mu »progresivnega« evropskega rocka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se navezuje nanjo.
Triumfalni nastop zasedbe Širom je bil obenem triumf in potrditev pravilne usmeritve festivala, saj je Samo Kutin domačin, ki je vanj kot solist, član različnih projektov, vodja otroških glasbenih delavnic in verjetno še kaj tvorno vpet že od samega začetka.
Spisek kvalitetnih in pomembnih glasbenikov in skupin, ki so se v zadnjih petnajstih letih predstavili na Sotočju, je kljub mizernemu proračunu, s katerim festival razpolaga, osupljiv in priča predvsem o izbrušenem selektorskem ušesu. Alexander Balanescu, Louis Sclavis, Peter Brötzmann, Trevor Watts, Lajko Felix, Pierre Bastien, Zs … s področja jazza, improvizirane in komorne glasbe, nato Lydia Lunch, F.M. Einheit, The Fall … s polja alter rocka, Damir Avdić, Neočekivana sila, Vuneny, Repetitor, Rambo Amadeus z ex yu in Random logic, Borghesia, Octex in Psychopath s slovenske glasbene scene – to so le najbolj izpostavljena imena. Prišteti je treba še skrb za ohranjanje rahlo pozabljene domače kulturne dediščine, predvsem predpunkovske, akustične (Etbin Štefančič, Andrej Trobentar, Bojan Drobež, Marko Brecelj, Ivan Volarič Feo …) in že omenjene stebre evropskega, pretežno nemškega progresivnega in elektronskega rocka in elektronike (Richard Pinhas, Hans Joachim Roedelius, Dieter Moebius, Embryo, Damo Suzuki …), prav posebno mesto pa pripada sodobnejši napredni elektronski sceni (Jan Jelinek, Christian Vogel, Biosphere, Mika Vanio, Morphosis …) in skoraj kompletnemu agilnemu »dunajskemu krožku« na čelu s Christianom Fenneszem ter zasedbami Radian, General Magic in Thilges 3.
Predvsem z eksperimentalno elektroniko je Sajeta na začetku tisočletja pri nas dobesedno orala ledino, in to ne le na Tolminskem, ampak na področju celotne države. Spomnimo: RŠ se je v tistem času po v rock fronto vkopanih devetdesetih počasi prebudil in začenjal zavedati izgubljenega desetletja, metelkovski klubi so dihali na podobne škrge. Če izvzamemo strogo plesne muzike, in še te so bile zreducirane na trdi techno, pocukrani house, popreproščeni trance in mehkejše odvode breakbeata in drum'n'bassa, je bila tudi siceršnja koncertna ponudba naravnost mizerna ali, bolje rečeno, neobstoječa. Edini, ki se je skoraj vzporedno s Sajeto, se pravi od leta 2002 ali 2003 dalje, začel sistematično diskografsko in koncertno ukvarjati z robnimi projekti s polja »inteligentne« elektronike, je bil še danes delujoči, a zadnja leta bolj v lomljene bite usmerjeni RX:TX; organizatorjev in prostorov, kot so Kataman, Pritličje, Kino Šiška, MoTA in Stiropor, če omenim le najbolj izpostavljene, ki so v naslednjih letih hkrati z novimi, bolj dojemljivimi generacijami predrugačili ljubljanski elektronski vsakdan, tedaj še ni bilo na vidiku. No, še kaj bi se našlo, denimo Tehnika, sublabel NIKE, namenjen eksperimentalnejšemu technu pod mentorstvom Janija Novaka, vendar se je glede na precej razvito sceno v osemdesetih (Laibach z odvodi, Borghesia, štajerska scena na čelu z Mariem Marzidovškom …) na začetku tisočletja na Slovenskem v tovrstnih sferah dogajalo presenetljivo malo. V teh razmerah je bil Sajetin program v kombinaciji z rajskim prizoriščem v prvih letih deležen razmeroma solidne medijske in siceršnje pozornosti, po petnajstih letih pa je situacija na žalost diametralno nasprotna, saj se je število festivalov, ki so to povečini le po imenu in le redki med njimi nudijo vsaj približno spodoben nezlajnan glasbeni program, namnožilo do neprepoznavnosti. Svoje je prispevala tudi pestra koncertna ponudba med letom, a ta je v glavnem omejena na prestolnico, ki je hkrati pripomogla h komoditeti in nezainteresiranosti za dogajanje na obrobju.
Nadvse zgovorna sta lanska primera. Še vedno agilni veterani alternativnega rocka The Fall so na Sajeto na že tradicionalno bolje obiskani petkov večer privabili množico, večjo od običajne, a bi si upal trditi, da je bil obisk precej pod pričakovanim. In na drugi strani se zdi, kot da se nikoli ne bi zgodil nastop najprijetnejšega presenečenja lanske Sajete, londonskega tribalističnega dua Tomaga. Ta je bil s svojim drugim albumom The Shape of the Dance, izdanim konec lanskega leta, na kritiški strani sprejet s precejšnjo naklonjenostjo in si zadnje leto vse pogosteje deli odre z eminencami, kot so Thurston Moore in Silver Apples, in kot krona je bil povrhu vsega maja povabljen še k sodelovanju pri The Can Project v londonskem Barbicanu, kjer je bobnarka Valentina Magaletti skušala zapolniti vrzel, ki je nastala ob izgubi nenadomestljivega bobnarskega maga Jakija Liebezeita.
Letos sicer ni bilo zvezdnikov kalibra The Fall, prav tako ne prvovrstnih odkritij à la Tomaga, kar pa ne pomeni, da je festival minil brez eminenc in presežkov. Najprestižnejši, čeprav širšemu občinstvu dokaj neznan, je bil vsekakor triinosemdesetletni Phill Niblock, njujorški pionir minimalistične glasbe in eksperimentalnega filma, ki je v sklopu četrtkovega »sound & vision« maratona v prenovljenem Kinogledališču zavrtel nekaj svojih dronečih zvočnih kosov, podloženih s fascinantnimi prizori delovnih procesov ljudstev z Daljnega vzhoda, pobranih iz njegovega filmskega cikla The Movement of People Working (1973–85). Niblock je v Kinogledališču skupaj s soustvarjalko, kanadsko umetnico Katherine Liberovskayo, ki je z ekspresionističnimi črno-belimi vizualijami podprla tudi nastop Sajetine stare znanke, avstrijske violinistke Mie Zabelka, v torek predstavil tudi akvatično avdiovizualno inštalacijo, ki je bila v popoldanskih urah na ogled vse dni festivala. Tandem je bil kljub Niblockovi starosti do poznih nočnih ur prisoten tudi na vsakodnevnih dogajanjih na Sotočju.
Istega večera je bil na istem prizorišču vsaj za nekatere, ki smo ga pred tem poznali le po imenu in še to ne kot glasbenika, ampak kot pisca o glasbi, svojevrstno odkritje Tadej Droljc. Fascinantna simetrija geometričnih vizualij in glitchevske elektronike je skupaj s časovno do potankosti tempiranim (se pravi ne predolgim) nastopom poskrbela za enega od vrhuncev letošnje Sajete.
Izbor dodatnega prizorišča, ki je bilo živo skoraj celotni četrtkov večer, je v smislu pestrosti dogajanja in boljših pogojev nemotenega gledanja in poslušanja precej zahtevnega programa, kakršen je bil na sporedu za tisti večer, vsekakor dobrodošla inovacija, sploh ker prenovljeno in klimatizirano Kinogledališče nudi neprimerno boljše pogoje kot stari Kino (spomnim se, kakšne muke smo v neznosni sopari in pomanjkanju zraka trpeli tam pred leti ob nastopu tria Kaučič–Brotzmann–Vrčon), a se je kar šesturni celovečerec na koncu vseeno izkazal za prevelik zalogaj. Predstavljeni projekti so bili pač res kar zahtevni. Obenem je na žalost ta večer ostalo skoraj povsem neizkoriščeno prizorišče na Sotočju. Žrtev tega koncepta ni bila le razmeroma maloštevilna publika, ki je do konca vztrajala v Kinogledališču, ampak tudi poznonočni live act zasavskega nojzerja Lifecutterja. Njegov zlobni približek technu je pospremila le peščica izmozganih kinogledališčnikov, kar je škoda, saj je bil Lifecutterjev nastop suveren in vreden širše pozornosti že zaradi intimnosti prizorišča in močnejšega sounda. Vsekakor je bil tudi brez spremljajočih vizualij neprimerno impresivnejši od tistega, ki ga je izvedel dobra dva tedna prej na ljubljanskem Kongresnem trgu. Za popolnoma drug, ugodnejši scenosled bi bilo nemara dovolj že, če bi se mu na Sotočju pridružil Bersarin Quartet z zadnjima nastopajočima kinogledališčnikoma, ki v dvorani edina nista posegla po vizualijah in katerih meditativna ambientala bi v naravnem okolju ne le pridobila na sugestivnosti, ampak bi služila kot odličen protipol Lifecutterjevim agresivnim izpadom.
S programa sredinega »ogrevalnega« glasbenega večera bi izpostavil slovensko-italijansko jazzovsko navezo čudaškega imena Kača, Sraka & Lev Quintet, v kateri je izstopal poudarjeni afrojazzovski kontrabas gonilne sile zasedbe Giovannija Maierja. Najmnožičnejšega obiska in najbolj evforičnega sprejema je bil deležen petkov špil domače etno trance zasedbe Širom, ki je ponudila tudi najprepričljivejši nastop. Skupina se na svoji Facebook strani med drugim predstavlja z oznako »avant-garde«, kar se mi vseeno zdi nekoliko pretirano. Po slišanem bi prej dejal, da se giblje po zdravi strani new agea, obenem pa sledi liniji imaginarnih svetovnih godb, s katerimi so se v sedemdesetih v rocku s serialom Ethnological Forgery Series humorno poigravali nemški (dejansko avant) rokerji Can ali na polju objazzovskih godb Don Cherry, koncept pa sta še dodatno razvila in z oznako »fourth world« filozofsko podkrepila Jon Hassell in Brian Eno na albumu Possible Musics z začetka osemdesetih. Kot zanimivost naj povem, da je uveljavljena založba Glitterbeat, za katero je ekipa iz Širom posnela svoj zadnji album, ki je bil jedro tokratnega nastopa, pred časom vnovič izdala kultni album newyorškega harfista Laraajija, ki je na začetku osemdesetih izšel kot tretji del Enove ambientalne serije. Menda se je obetal celo njegov ljubljanski nastop, in če se ta kdaj resnično realizira, potem upam, da nanj povabijo še Širom, saj si ne znam predstavljati boljšega doublebilla tovrstne glasbe. Triumfalni nastop zasedbe Širom je bil obenem triumf in potrditev pravilne usmeritve festivala, saj je Samo Kutin domačin, ki je vanj kot solist, član različnih projektov, vodja otroških glasbenih delavnic in verjetno še kaj tvorno vpet že od samega začetka.
Pred triom Širom se je v petek z novim materialom predstavil stari znanec Sajete, koroški analogni elektronik Zel, ki nam je v spominu kot racionalnejši pol impulzivnega, a žal že zdavnaj ugaslega dua Orton, za katerega je Mladinin sajetniški recenzent pred leti zapisal, da zveni »kakor bi bil na ducatu podivjanih rejvov hkrati«. V solistični izvedbi je Zel bistveno bolj zadržan. Tak je bil tudi neobvezni sobotni otvoritveni jam še enih povratnikov, veteranov domače eksperimentale Saeta s pridruženo članico, flavtistko in pevko Tinkaro Kovač.
V zadnja leta že kar preobsežen glasbeni program, ki zato kliče po dodatnem in intimnejšem prizorišču (na to namigne tudi eden od avtorjev reportaže, priobčene na Radiu Študent), se prikrade še kaj, kar bi pred leti težko šlo skozi strogo selektorsko sito. Takšen je bil, recimo, koncert holandsko-slovenske popjazzovske formacije Kukushai, ki bolj kot na pretekle Sajete povleče na kak letni vrt Jazz kluba Gajo, ali sicer nadvse zabavni in simpatični italijanski neohipijevski duo Orange8. Če upoštevamo precej raznoliko sajetniško občinstvo, katerega sestavni del je v zgodnejših urah kopica otrok, potem tozadevna širina ne bi smela vzbujati skrbi, saj še vedno pušča dovolj prostora tudi za zahtevnejše projekte, ki jih je bilo, predvsem tistih »soundartovskih«, letos morda celo nekoliko preveč in smo bili zato morda prikrajšani za kak poznonočni plesni drajv, da bi si sprostili duha in telo. Temu sta se v petek še najbolj približala v alpinca in ledenega moža maskirana srbska bizarneža Skier & Yeti, ki z iz Elanove smučke izdelanim dvostrunskim basom in miniaturnim kompletom bobnov nadaljujeta beograjsko tradicijo drum& bass duetov, ki jo je v osemdesetih vpleljala Disciplina kičme, a je bila ura njunega nastopa še rahlo prezgodnja. Ta manko se je zlasti očitno razkril ob odličnem nabasiranem vijačenju predzadnjega nastopajočega, beograjskega producenta Hotema, ko je del občinstva kljub neplesnemu karakterju te glasbe komaj zadrževal katarzo, ki bi postavila piko na i iztekajočemu se festivalu. Ta je na koncu vendarle nastopila v zadnjem dejanju, ko so oder zavzeli dunajski neokrautrockerji Villalog in z motoričnim drajvom, ki ga je, tokrat v bobnarski vlogi, poganjal stari Sajetnik B. Fleischmann (v solistični izvedbi nas je razplesal že pred davnimi leti v Klubu MINK). Zasedba Villalog je v velikem slogu zaključila letošnje glasbeno popotovanje na Sotočju.
Naj še omenim, da sta v ponedeljek in torek na Sotočju potekali tudi projekciji filmov Dolgcajt in Pljuni istini u oči iz seriala Glasba je časovna umetnost; zlasti slednji, še povsem sveži je vsekakor vreden ogleda. Zaključek je v nedeljo pripadel še dvema filmoma: Javorca resurekcija je posnetek lanskoletnega cerkvenega koncerta, posvečenega žrtvam morije, ki se je stoletje nazaj vršila na Soški fronti, Pokrajine iz spominov pa je panoramski glasbeni film, v katerem okolje (tolminsko hribovje, Kras in Prekmurje), iz katerega izhajajo, predstavijo in v njem zamuzicirajo člana in članica benda Širom.
Zaključujem z besedami, ki so pred natanko desetimi leti odprle moj blogovski prispevek: »Tudi sam rabim kar nekaj časa, da vsaj približno preklopim (v celoti na srečo nikoli) na stanje, ki je Slovenija in ni Sajeta.« Taki so bili moji občutki pred desetletjem in tako bo, kot kaže, tudi ostalo. Na svidenje naslednje leto, komaj že čakam!