26.01.2019
Tu je vse … lepo
Koala Voice s svojim tretjim celovečernim glasbenim delom dokazuje, da je rock godba še vedno stvar, razlog in cilj navdiha, spontanosti in sproščenosti, ki si jemlje pravico razmišljati s svojo glavo.

Koala Voice
Woo Horsie
samozaložba
2018
Album Woo Horsie nas preseneti že z uvodno skladbo Early Bird, lahkotno budnico, ki prikliče v nostalgični spomin plejado kitarsko neodvisnih (indie) imen iz ne tako daljne rockovske preteklosti. Toda v primeru skupine Koala Voice pridevnik »neodvisnosti« še kako pridobi na pomembnosti, če imamo pred seboj diskografski izdelek, ki je nastal v samozaložništvu. Slednje pomeni veliko svobodo avtorskega in izvajalskega ter popolno neobremenjenost glede trendovskih, komercialnih, industrijskih, medijskih, družabnih in drugih kulturoloških zapovedi, ki dandanes v veliki meri krojijo okus poslušalstva.
Koala Voice na svojem zadnjem albumu Woo Horsie potrjuje ravno to, da je bila in ostaja skupina, katere glasba prinaša preplet misli in dejanj, ki jih sofisticirano, a sila enostavno pretaka v prave glasbene miniature, v katerih te odmevajo daleč od naših predvajalnikov.
Če bi na začetku glasbene poti člani Koale Voice rekli, da trmasto branijo lastne postulate svojega rockovskega izraza, si moramo danes, po tretjem albumu skupine, priznati, da ne gre le za ustvarjalno trmo, temveč za tisto, kar Koala Voice resnično je: edinstveni kitarsko nabriti bolid, katerega skladbe iskrijo prav poseben občutek pripadnosti rockovskemu plemenu. A ne le njemu. Kajti tisto, kar je skupina poimenovala »indie disco« in kar se je še kako slišalo na njenih dveh predhodnih albumih Kangaroo’s a Neighbour in Wolkenfabrik, se na zadnjem Woo Horsie kristalizira v brezmejni lahkotnosti igranja ter lucidni, na trenutke ironično boleči, predvsem pa inteligentno lirični spevnosti. Poslušajte na primer skladbo Helena, ki ji ne zmanjka kontroverznosti, ne glede na to, s katere strani se ji boste kot poslušalec približali. Menim, da je ocenjevalska praksa, ki jo v rock kritikah poznamo kot problematiko drugega in tretjega albuma, v primeru skupine Koala Voice popolnoma neuporabna. Prvič zato, ker Koala Voice ohranja tako na vsebinski kot simbolni ravni samosvoj glasbeni slog, ki esenco rocka projicira skozi preplet garažnega punka in prikrito emocijo popa. In drugič zato, ker ni čutiti pretiranih produkcijskih in aranžerskih odstopanj med tremi albumi. Album Woo Horsie je, po mojem mnenju, celo najljubši, primerek najbolj enostavno zakoličenega čustvovanja, ki presega konvencionalne norme tako razmišljanja o glasbi kot udejstvovanja v vsakodnevnem življenju – življenju samih avtorjev, njihovih liričnih junakinj in junakov ter poslušalca, ki se mu je vsaj enkrat v življenju zgodil scenarij iz skladbe Funky Cherry. Ta na najboljši način reflektira opojno mamljivo privlačnost Koale Voice – kot bi tiste stripovske sličice v realnem času podnaslovili z glasbo in liričnimi oblački, ki se ne razblinijo niti takrat, ko zamenjaš prostor in čas. Ali je album Woo Horsie potemtakem brezčasno glasbeno branje? To bo vsekakor pokazal čas, ki ga bo Koala Voice morala potrjevati v svojih koncertnih izvedbah. Toda nikakor ne kaže dvomiti v njeno odrsko izvedbo, ki naj le sledi scenosledu srca in razuma.
Album Woo Horsie ni striktno hitovski album, ki bi premočrtno v prvi plan lansiral točno določeno skladbo. Pa vendar bi največ adutov stavil na skladbo Ker tu je vse tako lepo, ki nekako razbija iluzijo postmoderne in družbeno medijsko zavarovane generacije. Slednja bi si svojo zgodovinsko pozicijo lahko priborila v vsakem obdobju garažiranega rockovskega izraza in njemu komplementarnih glasbenih žanrov. In tukaj ne mislim le na odkritosrčno besedilo, temveč tudi na zvočno inštrumentalno spremljavo, ki se sliši kot simbioza misli in dejanja.
Koala Voice na svojem zadnjem albumu Woo Horsie potrjuje ravno to, da je bila in ostaja skupina, katere glasba prinaša preplet misli in dejanj, ki jih sofisticirano, a sila enostavno pretaka v prave glasbene miniature, v katerih te odmevajo daleč od naših predvajalnikov. Je skupina, ki jo je prijetno poslušati doma, a še kako razburljivo in strastno videti na koncertnih odrih.