Tukaj in zdaj

Ni dolgo tega, ko sem bil že spet izpostavljen nakladanju petdesetletnika, kako se danes nihče ne upira, da ni akcije, da ni punka, da so mladi apatični in priklopljeni na splet in dlančnike. Gluh za vse medklice, protiargumente, opozorila in provokacije je ostal zavaljen v fotelj, bentenje pa se je sprevrglo v obujanje spominov na mlade dni, ko niso bili tiho, ko so se upirali, šli na ulice in nekaj tudi naredili, vzeli kitare in zažagali. Ne pa danes …

»Pank ni mrtev, seveda ni, danes je glasbena zvrst, ki raste v podzemlju. Si želimo, da tako ostane? Mogoče, a tako sporočila bendov ne bodo slišana, še manj pa realizirana. Pank je (bil) gibanje, ki je na takšen ali drugačen način dosegalo spremembe« – tako so apologetsko najavili koncertni večer Pank pod Slovenci, ki se je zgodil konec lanskega leta v ljubljanskem Ortu. Pod zastavo Slovenske pank transverzale (SPT) se je zvrstila plejada domačih punk in hard core zasedb, od prvoborcev Buldogov in prleških Odpisanih do zasedb Iamdisease, Pink Panker, Strgane pazduhe, Beer For Breakfast, Trifor 60 in Drek u pest. Še prej, lansko pomlad, je SPT z zbranimi somišljeniki in skupinami obšla domače klubovje in z ropotom dala vedeti, da punk pri nas še zdaleč ni mrtev, da njegove mlajše in današnje »nezgodovinske« generacije ostajajo srborite, bojevite in več kot ognjevite. Namen SPT je povezovanje aktualne punk scene, narediti jo bolj glasno, odločno, opazno in tudi prepoznavno, in to v času skrajnega, grabežljivega in negativnega individualizma. Hkrati pa si je transverzala zadala tudi nalogo, da zbudi kolektivistični duh (punk) skupnosti. Nov korak v tej smeri je prvenec litijske punk rock zasedbe Pink Panker, ki je med ostalim pobudnica in gonilna sila omenjene pank transverzale.

Pink Pankerji so surovo in bojevito punkerski, skoraj zanesenjaški. Oklepajo se rudimentarnega punka in njegovega uličnega naboja. Nastopajo kot tolpa – vsi za enega, eden za vse. S silovitimi in trdimi kitarskimi rifi pošteno zarežejo v uho. Njihov direkten in odločen punk šus trešči z že preverjenimi in dobro znanimi, a nikoli zlajnanimi tremi, štirimi akordi. K dinamiki njihovega punkovskega bunta veliko prispeva enostavno in žlahtno vpletanje metalskih rifov, ska poskočnosti, brutalnega hard cora, hardrockovskih (kratkih!) solaž, ki se nevsiljivo vpijejo v čvrsto punk gmoto, ki grmi kot prodorno nasprotje mehkužnemu tralala punku. Skozi njihov protest odmeva angleški oi! punk Cockney Rejects in Sham 69, ulični hard core Agnostic Front, kravji punk rock Antiseen in Cocknoose ter vikinški punk rock Turbonegro. Niti domačih vplivov ne moremo preslišati. Nevarno se približajo zgodnjim, še renčečim Nietom in tudi njihovi bolj spevni, melanholični plati; jarko zarokajo kot Muškat Hamburg in proletarsko zažugajo kot Scuffy Dogs. Nosi jih uporniški duh, ki bruha skozi vsak komad. Gredo se svojo revolucijo. Brez ovinkarjenja in zapletanja. Brez dlake na jeziku napadejo in razgalijo vse mračne, zle in svetohlinske sile našega časa. Kar nekaj poštenih klofut zalučajo besni in jezni Pink Pankerji, ki pa niso pretepaški ali nihilistični, ampak preudarni in trezni glasniki tistih, ki si ne zatiskajo oči. S kratkimi in jasnimi parolami se zavzemajo za čast, spoštovanje in tovarištvo. Njihova odlika je pozitivna sporočilnost, s katero naslavljajo in odkrito pozivajo ponižan in razžaljen plebs. Jezni in napadalni komadi sicer pogromniško grmijo, vendar na plošči vseeno prevlada idealizem in neizmerno hrepenenje po svobodi, miru in pravičnosti, kar je glavno sporočilo Pastirskih pesmi. Kažejo proti luči na koncu tunela. Sloga in odločnost bruhata stvarno in mastno, tako iskreno in prepričljivo, da verjamemo tolpi, ki ne pristane na »no future«.

… In ko bom naslednjič spet izpostavljen blebetanju kakega osivelega pankerja, da danes ni punka in upora, mu bom zalučal v ušesa pastirske psalme, pardon, Pastirske pesmi. Punk’s not dead!