Turelove spremembe

Nova izdaja glasbe Bora Turela je dobrodošla z vsaj dveh plati. Zvočni nosilec je za elektroakustično muziko domače, zvrsti imanentno okolje, in to zlasti v našem okolju, kjer koncertno predstavljanje tovrstnih del nikoli ni bilo prav učinkovito. Turelova glasba si vsekakor zasluži temeljito prisotnost v javnem prostoru, ne toliko kot pionirska, temveč kot celovita in večsmerno razčlenjena ustvarjalnost. Vsa ta glasba mora predvsem priti do odprtih poslušalcev, in Turelova glasba, ki je zelo osebna, zaradi analognega pristopa pogosto zares »komunikativna«, to pot pušča jasno odprto. Poleg tega bi morale omenjene izdaje okrepiti zgodovinski spomin mnogih današnjih piscev o glasbi in recenzentov, ki brezskrbno obravnavajo elektronsko, dronersko, ambientalno, zvočnoumetnostno pa še kakšno produkcijo in v svojih zapisih elektroakustično glasbo spreminjajo v le še eno nalepko.

Turel se je oblikoval na prelomih, na estetskih prestopih. V drugem letu trdnega klasičnega študija kompozicije pri Urošu Kreku se je srečal z estetiko Johna Cagea, spoznal, da osnova skladateljskega dela ne temelji nujno na notnih simbolih, ampak na zvenu, in se odločil za prestop k eksperimentalni glasbi. Sledilo je spoznavanje magnetofona, snemanja, dela s trakom, srečanje konkretne glasbe in pozneje še Luca Ferrarija, z njim pa širitev polja zvoka v okoljske pojave in govor. Kratkotrajnejše in manj pomembno je bilo preizkušanje »čiste« elektronske zvočnosti. Turela je zaznamovala še nekajletna, vendar intenzivna izkušnja dela s skupino SAETA in pa radijskega dela. V sedemdesetih letih je tako Turel ustvaril niz intrigantnih konkretnih skladb (Musique de l'eau in Musique de la porte), še danes neverjetnih anekdotično naravnanih del (Images), združevanj prepariranega klavirja in konkretnega pristopa (Continuity), v osemdesetih pa se je posvetil prvi seriji del za solistična glasbila in elektroniko. Pri teh se je držal zahteve po vključevanju instrumentalista v ustvarjalni proces, kar je bilo bržkone tudi spoznanje SAETE. Danes potencial takšne inkluzivnosti nanovo odkrivajo mladi skladatelji. S flavtistom Alešem Kacjanom in virtuozno manipulacijo traku v studiu Radia Študent je Turel ustvaril Nedokončano zanko, nato pa še vrsto del, pri katerih je postopno vključeval danes kultni analogni sintetizator EMS Synthi AKS. V teh delih je razvil prehajanje med instrumentom, elektroakustično modifikacijo in ambientom, kar je postal Turelov značilni postopek. Sonotranjosti in Spirala se po epizodah instrumentalne igre in zvočne obravnave iztečeta v terenski posnetek. V devetdesetih se je Turel osredotočil na radiofonske oblike (Etude for Requiem, Amarcord, Med besedami in tišino), v katerih je logično nadaljeval širjenje zvočnosti v govor in poezijo.

Dela, predstavljena na novi plošči Metarma, so nastala med letoma 2004 in 2010 in pomenijo nekakšno vrnitev k pristopu skladanja za instrumente in elektroniko. Razlika v primerjavi z deli iz osemdesetih let je prestop v digitalno okolje modifikacij softverja GRM Tools pa nova spoznanja s polja umetniške radiofonije. Turel je v osemdesetih v sodelovanju z Ljubenom Dimkaroskim ustvaril delo Iz trupa trombe za trobento in elektroniko, ko pa je Dimkaroski izmojstril igranje na novoodkrito glasbilo, mousteriensko piščal (zdaj poimenovano tidldibab), so nastali Glasovi pradavnine. V njih slišimo posneto igro Dimkaroskega v naravnih ambientih, v katerih so se srečali Borova želja po poslušanju zvoka v prostoru, Ljubenovo iskanje prvinskega zvena piščali in duhovna zanimanja obeh mojstrov. Play-Spiel za pihalni kvintet je skorajda edino Turelovo delo za več glasbenikov. Pihalni kvintet je akustično zahtevna zasedba, zato se jo je skladatelj lotil z mnogimi razširjenimi tehnikami in ponovno s spodbujanjem angažiranega soustvarjanja glasbenikov Kvinteta Slowind. Zanimiv podton skladbe izhaja iz »kolektivnosti« zasedbe, ki ni več posameznik, ampak mala družba prijateljev, kolegov, hkrati pa v skladbi srečamo poklon pobudniku nastanka skladbe, Vinku Globokarju, izrazito družbeno usmerjenemu skladatelju in v tistem času selektorju Festivala sodobne glasbe Klangspuren, kjer je bilo delo prvič izvedeno – zaključek skladbe se namesto v naravni ambient izteče v snemanje zaodrja, kamor odidejo člani kvinteta ter s pomenki po nastopu ustvarjajo družbeni ambient. Na plošči slišimo tudi Izničeno čipko za sopran in elektroniko ter v njej ostanke radiofonskega razmišljanja z vpeljavo govora. Poleg omenjenih del sta tu še Perc Play za tolkala in elektroniko in Umišljeno potovanje proti neznani obali za alt saksofon in elektroniko, v vsakem trenutku pa so prisotne izredna domišljija, skrb za nenehno slušno prezentnost gradiva in ustvarjalna forma, ki jo je v tistih letih vzdrževal Bor Turel.

Skladbe tega skladateljskega obdobja, ki ga je Turel ponovno nadaljeval v predvsem radiofonskem ustvarjanju, smiselno dopolnjujejo diskografske preglede skladateljevega opusa. Metarma nadaljuje delo avtorskega diskografskega prvenca Brez hitrosti brez hrupa, obsežnejše izdaje Aedon z radiofonskimi deli in drugimi deli ter Zvočnih pripovedi s poznejšimi radiofonskimi stvaritvami. V arhivih ostajajo še mnoge starejše skladbe, ki danes delujejo strahotno živo in sodobno (predvsem že omenjene Images in druge zgodnje konkretne stvaritve).

Vsa ta glasba mora predvsem priti do odprtih poslušalcev, in Turelova glasba, ki je zelo osebna, zaradi analognega pristopa pogosto zares »komunikativna«, to pot pušča jasno odprto. Poleg tega bi morale omenjene izdaje okrepiti zgodovinski spomin mnogih današnjih piscev o glasbi in recenzentov, ki brezskrbno obravnavajo elektronsko, dronersko, ambientalno, zvočnoumetnostno pa še kakšno produkcijo in v svojih zapisih elektroakustično glasbo spreminjajo v le še eno nalepko. V poplavi dnevno generiranih žanrov in njihovih hibridov tako postaja le še en prazni označevalec, izvotljen radikalnih zgodovinskih preobratov v elektroakustični glasbi in njenih implikacij v poslušanju, zvočni zaznavi, ki jih še nismo povsem zapopadli.