Tveganje strasti na Sozvočju svetov

V prostorni umetniški dvorani Narodne galerije se je s praznično plesnim utripom 7. junija odvil zadnji koncert sezone 2021/22 Sozvočij sveta Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Dogodek Fandango Appassionato nas je odel v zvočno razboritost glasbenih izrazov, ki elan črpajo iz plesnih ritmov. Poleg izstopajoče muzikalne osebnosti solista kitarista Izidorja Erazma Grafenauerja nas je s presunljivo rahločutno lepoto prevzela tudi noviteta Nane Forte. Za njeno ustvarjalnost se zdi, da prehaja v izrazitejši svojstveni zven, ki ga skladateljica ne oveša s trendovskimi vzgibi. Organizator koncerta je s tem plesnim dodatkom tvegal, da razjezi ljubitelje klasične glasbe, a je z izbiro pravih umetnikov zadel zlato sredino. Tako je koncertni cikel Sozvočja svetov uspešno udejanjil svoje poslanstvo ter vzpostavil ravnotežje med drznimi novostmi in klasično dediščino. 

Zadnji ples za godalni orkester Nane Forte nas je na premierni ljubljanski izvedbi nagovoril s subtilnimi potvarjanji glasbenih okruškov, katerih odzvanjanje je mestoma spominjalo na ptičje petje. Podajanje krajših glasbenih iztočnic med glasbeniki, ki so bili razporejeni v polkrogu, je potenciralo asociacijo na zveneče naravne pojave. Jasna glasbenosemantična povezava z organskimi pojavi iz narave je sicer prehajala do nas s pomočjo izmuzljivo pretanjenega glasbenega materiala, za katerega se zdi, da najde svojo modernistično izvirnost v najsubtilnejših premikih. Ti bistvo glasbene pripovedi o minljivosti življenja na zemlji predajajo skozi bolj eterično zamaknjenost stanja duha. Ključ do rahločutnosti skladateljičine poetike pa nam je s svojim preciznim razbiranjem posodila muzikalno občutljiva in v sodobnih prijemih izkušena dirigentska roka Stevena Loya. 

Noviteti so s plesno tematiko sledile skladbe iz zakladnice klasičnega repertoarja, ki so zaradi navezav na španski fandango obarvane s španskim prostorom, kot so ga v glasbo ujeli skladatelji na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Kitarski koncert št. 1 v A-duru Maura Giulianija je v navdahnjeni izvedbi Grafenauerja poleg prefinjenega občutka za izdelano detajliranost, ki jo terja tovrstna klasicistična glasba, odseval tudi bolj virtuozni osebni pečat. Kitarist je določene konture fraziranja izostril tako, da je izzval dobršno mero kontrastnosti skozi dialog z orkestrom, kar je glasbeni stavek z bolj enoznačnimi harmonskimi prijemi spremenilo v presenetljivo zanimivo glasbeno materijo. V Gluckovem Fandangu iz baleta Don Juan je oder prežela polnokrvna zvočnost godalnega orkestra. Dinamično in agogično gibka igra Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije se je pod vodstvom violinistke Ane Dolžan docela razplamtela. S člani sestava je glasbenica vidno vzpostavila skupinsko dinamiko složne energije, usmerjene v užitek izražanja vsakega posameznega inštrumentalista, tako da ni bilo prostora za polovičarstvo. Orkester je z izostrenimi barvnimi in teksturnimi odtenki zajezil in si podredil problematično akustiko odmevajoče dvorane. 

Boccherinijev Grave assai in Fandango iz Kitarskega kvinteta v D-duru je vnovič izpostavil umetelnost kitaristove igre in njegovo instinktivno povezanost z orkestraši, med katerimi so zablesteli tudi posamezniki, recimo bolj temperamentni violončelist Igor Škerjanec. Med izvedbo se je z gracioznimi kretnjami orkestru potiho na odru pridružila fandango plesalka Urška Cento in se spojila s poudarki orkestrskega in solističnega stavka. Sprva je glasbi sledila in jo ponazarjala z mešanico klasičnih in modernih, pazljivo počasnih in nevpadljivih plesnih gibov. Sčasoma pa se je njen ples skupaj z glasbenimi viški povzpel v izjemno učinkovito glasbeno simbiozo, kjer je s topotanjem, tleskanjem s prsti in ploskanjem sodelovala in ritmično poudarjala solistično kadenco. Kot muzikologinja sem bila sprva zadržana glede udeležbe plesalke na taki klasični glasbeni prireditvi, a so moji dvomi hitro izpuhteli. Navdušena nad živo komunikacijo plesalke s kitaristom, ki je mestoma mejila na improvizacijo, sem si morala priznati, da je plesalka učinkovito dopolnjevala tako orkestrsko kot tudi solistično igro. Na nobeni točki ni pozornosti preusmerila nase niti zares koga zasenčila, kar priča o njeni umetniški profesionalnosti. 

Organizator koncerta je s tem plesnim dodatkom tvegal, da razjezi ljubitelje klasične glasbe, a je z izbiro pravih umetnikov zadel zlato sredino. Tako je koncertni cikel Sozvočja svetov uspešno udejanjil svoje poslanstvo ter vzpostavil ravnotežje med drznimi novostmi in klasično dediščino.