Umetniška fiziognomija Jurija Bašmeta

Sodeč po vrsti posnetkov, ne more biti posebne dileme o tem, da je Jurij Bašmet vodilni med svetovnimi violisti in eden tistih redkih resnično velikih interpretov svojega časa. Z izvedbami klasičnih del, glasbe 20. stoletja (Bartók) in zlasti »sodobnih klasikov« (glasba Schnittkeja pa Koncert za violo Gubajduline) je v zavesti svojega poslušalca violo – po krivičnem zapostavljeni instrument – deloma ustoličil kot enakovredno pogostejšim in bolj priljubljenim solističnim glasbilom, če že ne tudi izrazno sublimnejšo od njih. Njegova violska umetnost raste iz tehnike, prožnosti in izčiščene lepote tona, ne da bi pri tem zašla v larpurlartizem. Drobno detajlno vpenjanje fraz in Bašmetovo minuciozno razlikovanje akcentov, tonskih barv ali šumov in prasketanja v nekaterih njegovih najboljših interpretacijah razkriva umetnika, mislečega glasbenika, ki »spregovarja« o življenjskih stiskah in resnicah v besedam nedosegljivi razsežnosti muzike.

Toda tako kot marsikateri solist, ki je na svojem glasbilu v razmeroma praktičnem smislu dosegel vse, kar je mogoče doseči, Bašmet ni ostal imun na željo po tudi drugačnem glasbenem izražanju. Poznamo vrsto velikih umetnikov (Menuhin, Barenboim, Domingo …), ki so želeli svoje umetniške vizije ozvočiti še skozi bolj ali manj uspešno dirigentsko dejavnost; in dirigiranja se je že pred desetletji lotil tudi Bašmet. Od takrat vzporedno nastopa v obeh vlogah in v minulem tednu smo ga lahko slišali kot dirigenta z Državnim simfoničnim orkestrom nove Rusije in v dirigentsko-solističnem nastopu z Moskovskimi solisti.

Od solistkinega timbra do orkestrske kakofonije
V zlatem abonmaju je gostovala še solistka Tatjana Vasiljeva in v Variacijah na rokokojsko temo Čajkovskega igrala z vsemi primernimi nastavki dobrega izvajanja skladbe (v drugi variaciji je, na primer, dosegla lepo petje teme nad zagnano motoriko). K interpretaciji je veliko muzikalne gibkosti prispevalo njeno živo variiranje timbra, od toplih registrskih nižin do ostrejših zvenskih poudarkov na primernih mestih. Državni simfonični orkester nove Rusije je z Bašmetom igral lepo urejeno, vendar brez posebne muzikalne domišljenosti, kar je bilo vodilo celotne orkestrske predstave. Naj razložim. Poslušali smo orkester, ki je na razmeroma visoki stopnji tehničnega obvladovanja simfonične tvarine in ima zanesljivo suverene soliste. Bašmetu je v Romeu in Juliji ter Četrti simfoniji Čajkovskega uspelo urediti igro orkestra in izpostaviti glavne poteze partitur. Prvi stavek Simfonije je tako, denimo, vseboval nekatere tematske vsebinske kontraste in formalne obrise in dramaturgije, prav tako izpostavljeno ritmično stopnjevanje in naznačen stringendo. Vendar zgolj pravočasnost glasbenega dogajanja in njegova pravilnost še ne obrodita muzikalnih presežkov – tega nas učijo tudi Bašmetove osupljive solistične interpretacijske umetnije. Vulgarno stopnjevanje in nato še sprevračanje takšne dirigentske drže je prinesel finale simfonije, v katerem se je virtuoznost scherza pretočila v prav ostudno bučnost. Kdor s Čajkovskim misli resno, mu ne privošči tako kakofoničnega finala, prav tako pa mu težko doda opojno plesno spozabo dveh Bašmetovih dodatkov (Brahmsov Madžarski ples in Tico Tico no Fubá de Abreua).

Pritajena violistova umetnost
Trditi, da je Jurij Bašmet kratko malo slab dirigent, bi bil vendarle neroden nesporazum, zato kaže temeljiteje osvetliti njegovo celostno umetniško fiziognomijo. O njeni večplastnosti je delno pričal njegov mariborski nastop z Moskovskimi solisti, komornim godalnim orkestrom, ki se ponaša predvsem s posebnimi solističnimi močmi, z izjemno razkošno polnostjo tona in, presenetljivo, ne toliko s skupinsko izglajenostjo. Težko je reči, zakaj natanko je iz Bašmetovega dela z Moskovskimi solisti pognalo toliko več pristne in pametno zamišljene glasbe. To velja zlasti za srednji stavek Bartókovega Divertimenta, Molto adagio, ki je zvenel izredno zbrano, vpet v previdno ravnanje z zvočno maso. Od preostalega ansambelskega igranja je bolj kot Spomin iz Firenc Čajkovskega uspel zadnji stavek Bartókove skladbe, še posebej zaradi solistično naperjenega muzikantstva. Bašmetu-dirigentu ne manjka velikih idej ali želje, le večja mera znalstva, tehnike, torej čiste dirigentske obrti.

Najtehtnejši kos Bašmetovega gostovanja je pričakovano pripadal solističnemu deležu. Še bolj kot z Bruchovo Romanco za violo in godalni orkester se je violistov izvajalski princip razgalil v Mozartovi Koncertantni simfoniji za violino, violo in orkester. Gre za skladbo, ki združuje resnobnejši simfonični ton s koncertantnim idiomom, in igra orkestra je dala dovolj obojega, tako intonirano globljo skrb kot pravi orkestrski brio. Še mnogo bolj očitno dialektična je bila zamisel dveh solistov. Violinist Stepan Jakovič je Mozarta igral pregledno, zbrano in z lepimi viški, kjer se je lepo razbrstela jasnina njegovega tona. Bašmet je ravno obratno, a vendar dopolnjujoče težil k pritajeno ozvočenim pasusom, k solističnim zamislim, ki bi se kje drugje zdele kot pokoritev večini, a so se tokrat pokazale kot »glasna zmaga« vseh glasbenikov. Bašmet je torej muzik, ki zna vse znanje in idejo mojstrsko podrediti in nameniti glasbenemu izrazu.

Bašmetov dvojni koncertni obisk bi težko oklicali za (ponovni) umetniški predor. Razlog je prav tako skrajno pragmatičen in enostaven (oziroma poenostavljiv), kot je bil predvidljiv: Bašmet je violist prvokategornik in v dveh nastopih je odločno primanjkovalo ravno njegove viole.