UNICUM: Festival sodobne glasbe

Med 6. in 12. oktobrom se je v Ljubljani zgodil festival sodobne glasbe UNICUM, ki ponuja pregled današnjega ustvarjanja iz več zornih kotov. Na festivalu so sodelovali solisti Nadežda Tokareva, Kristina Seražin, Maja Rome in zasedbe Airborne Extended, Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Orkester Slovenske vojske in Ansambel za sodobno glasbo MD7. Za elektroniko sta skrbela Daniel Osorio in Marjan Šijanec. Festival Unicum je minil kot vsestranska osvetlitev zlasti slovenske sodobne glasbene produkcije in tako smo, zahvaljujoč celostnemu programu, dobili vsestranski vpogled v srž slovenske glasbene misli. Festival je brez dvoma pomemben prispevek k spoznavanju, umeščanju in vrednotenju slovenskega prispevka v sodobni glasbeni svet.

Na prvem večeru festivala Unicum je violinistka Nadežda Tokareva izvedla dela D. Beoviča, M. Paša, N. Firšta, A. Espaja in J. Matičiča. Gre za zrelo umetnico z vrhunsko tehniko, čistim in ekspresivnim zvokom ter izjemno muzikaličnostjo. Prva je bila na vrsti skladba White Sails za violino Davida Beoviča. Skladatelj je delo zasnoval kot slovo od očeta, zato je osnovno razpoloženje skladbe lirično in melanholično, na trenutke žalobno. Skladba je pisana jasno in tekoče in se po uvodnem dinamičnem začetku prelije v mehko otožno pripoved. Skladba Fuego Mihaela Paša je posvečena Nadeždi Tokarevi, vendar je avtor zaradi sklenitve svoje življenjske poti ni uspel dokončati, zato je tokrat izzvenela kot hommage skladatelju. Tokareva jo je izvedla neposredno in doživeto ter izluščila vsebino kot prečiščeno delo, v katerem je pomemben vsak zvok. Krstno izvedbo je doživela tudi skladba VVV Variacije Nenada Firšta. Skladba je razgibana in obsega razpon med tihimi in prečiščenimi ter dinamično izrazitejšimi deli, izraža pa tudi barvitost. Posvečena je Tokarevi, ki jo je izvedla s poznavalsko natančnostjo in jo prepričljivo vsebinsko oblikovala. Diptih za violino Andreja Ešpaja obsega širok razpon in je pisan zelo zahtevno. Ker pa je virtuoznost Tokareve nepogrešljiva, ga je izvedla perfekcionistično in s posluhom za jasnost in barvo zvoka. Chants op. 48 Janeza Matičiča se delijo na tri bolj enotne skladbe in zadnjo nekoliko kasnejšo. Prvo skladbo je skladatelj obravnaval drugače in je v njej predstavil svoj vidik violinske igre. Naslednji dve sta primera osredotočanja na določen problem, zadnja pa temelji na dvanajsttonskem sistemu. Skladbam je skupno bogastvo gest in lucidnih drobnih presenečenj, tako značilnih za skladatelja, ki je znal v vsako od svojih del vnesti več glasbenih idej in rešitev.

Drugi večer festivala Unicum je bil posvečen saksofonistki Kristini Seražin, ki je dela izvajala ob posnetkih ali elektroniki oziroma računalniku. Kot prvo delo je bil na vrsti Grabit! za tenor saksofon in posnetek Jaccoba ter Veldhuisa, imenovanega tudi Jacob TV. Gre za nizozemskega avantgardnega skladatelja, ki je v tej skladbi uporabil zvočni posnetek in video odlomke iz dokumentarnega filma Scared Straight. Saksofonistka je spremljala zvočno pripoved v ritmiziranem govoru, tako da se je vsebina odvijala kot sinteza videa, besedila in zvoka saksofona. Gre za pričevanje o nasilju, zaporih in posledicah, ki se po kulminaciji umiri in zaključi, ves čas pa nas drži v napetosti z neposrednostjo zvočno-vizualne vsebine. Marjan Šijanec je bil v času Jugoslavije pionir računalniške glasbe. Gre za pronicljivega avtorja, ki se je v delu Tukaj in zdaj osredotočil na zvok tenor saksofona in računalniške zvoke. Ti tvorijo mehko zvočno okolje, v katero se vživi saksofonistka in pri tem menjava visoko in nizko lego, nato se umirjeno prepusti intenzivnejšemu zvočnemu protipolu. Skladba je grajena na dolgih tonih inštrumenta kot protiuteži živahnega elektronskega dogajanja. Dinamika se sčasoma razvija, a ohranja dolžino posameznih tonov. Skladatelj je k sodelovanju povabil tudi sina, Filipa Šijanca, ki je po avtorjevih besedah poskrbel za to, da se delo približa glasbenemu in ne zapade v eksperimentalne razgraditve. Skladba Reasons Jamesa O’Callaghana ima za osnovo dve knjigi, iz katerih je Seražinova izvabljala razne zvoke in ritem. Pri tem je bilo avtorjevo vodilo raba vsakdanjih predmetov kot glasbenih objektov, izpostavil pa je knjigo kot produkt literarnega sveta. Zvokom knjig se sčasoma pridruži elektronika, ki njun svet nadgradi z abstraktnimi zvoki. Čilski skladatelj Daniel Osorio živi in ustvarja v mestu Saarbrücken, kjer je umetniški vodja festivala za elektroakustično glasbo. Za festival je prispeval skladbo Zikkus-s za bariton saksofon in elektroniko. Pri izbiri naslova se je zgledoval pri indijanskem poimenovanju za pansko piščal. Tudi Osorio se posveča dihu, ki ga namesto piščali usmeri v saksofon in s tem oblikuje zvočno pripoved, v kateri ob inštrumentu stojijo računalniško predelani zvoki. Pri poigravanju z dihom se posluži tudi pihanja v saksofon brez ustnika. Rabo diha pojasnjuje s tehniko pihanja v piščal, ki je lahno kot dihanje, pri čemer izvajalec skuša čim dlje ohraniti zvok, ali pa je kot kratki in sunkoviti zvoki. Skladba je izzvenela intimno in eksperimentalno hkrati. Za zaključek večera smo poslušali skladbo Night Bird za alt saksofon in posnetek Karen Tanaka. Ustvarila je ambientalno elektronsko vzdušje, v katero prodira saksofon z umirjeno pripovedjo. Skladateljica se navdihuje pri zen budizmu in je za glasbeni material izbrala naravne in inštrumentalne zvoke.

Tretji del Unicuma je prav tako potekal v prostorih Društva slovenskih skladateljev. V tretjem večeru se nam je predstavila zasedba Airborne Extended (Sonja Leipold, čembalo; Caroline Mayrhofer, kljunaste flavte, paetzold; Elena Gabbrielli, flavta; Tina Žerdin, harfa). Prvo delo, Firewalk With(out) Me, za to zanimivo zasedbo je prispevala Margareta Ferek Petrić. Delo se začne s harfo, kateri se pridruži flavtistka s pihanjem v inštrument, nato vse štiri stopnjujejo igro kot grozeče bobnenje vse do medklica harfe. Skupnim aktivnim intervencijam sledijo nežnejši intermezzi, pri katerih se izmenjavajo skupna igra in posamezni inštrumenti. Intimnejše vzdušje vlada v skladbi Komorna glasba Črta Sojarja Voglarja, ki je oblikovana tekoče in spevno, v živahnem ubranem muziciranju. V igri harfe zaslutimo aluzijo na Debussyja, ki ji sledi bolj umirjeno razpoloženje s solom na flavti. Čembalo in harfa skrbita za vedno intenzivnejšo igro obeh flavt in v markantnem tempu se skladba tudi zaključi. V tristavčni zasnovi je avtor pozornost usmeril k barvitosti in ritmični razvejanosti, v skladbo pa je vpeljal tudi dodekafonijo.

Uğurcan Öztekin se je izobraževal v Istanbulu in na več mojstrskih tečajih v tujini. V skladbi Blocs za flavto in kljunasto flavto se duo flavt preda enakomernemu izvajanju z manjšimi odstopanji, ki oživijo tempo. Na trenutke skladba z repeticijo spominja na minimalizem, a se kmalu prelevi v pihanje, ki kot neprekinjeni vzdihi še naprej ohranja intenziteto, s tem pa se delo v pojemajočem tempu tudi konča. Skladba Sound/Out! za harfo in čembalo je delo koroške Slovenke Elisabeth Harnik. Prične se s pulziranim ritmom čembala, ki ga spremljajo trkanje na trup in posamični zvoki harfe v visoki legi, ta pa nato nadaljuje v tempu solo do ponovnega vstopa čembala. V skupni igri so intermezzi le udarci po inštrumentih, in sicer vse do kulminacije v hitri pasaži, ki ji sledi udarjanje po strunah harfe s sklepnim zaključkom navzgor. Pri tem je skladateljica premišljeno izkoristila zvočne in fizične značilnosti obeh inštrumentov in rabo pedal harfe. Iz obeh glasbil je izvabila bogat nabor zvokov in jih povezala v konsistentno delo. Skladatelj in pedagog Uroš Rojko se je komponiranju za Airborne Extended posvetil z mislijo na možnosti kombinacij, ki jih daje zasedba. Uporabil jih je pri snovanju skladbe Share through the Air. Igrivi začetni del se razgiba v iskrivo skupno igro, ki jo le na trenutke s posameznim tonom prekine harfa. Med izvajanjem se kot vzdih pojavljajo skupne prekinitve. V nadaljevanju avtor izpostavlja posamezne zvoke, s katerimi ustvari meditativno, a obenem napeto vzdušje, ki se raztegne v širše loke in se kot žuborenje razgiba v daljšo ritmizirano igro. Kot je zapisal skladatelj sam, so ga kot produktiven postopek obdelave glasbenega gradiva zanimale možnosti sopostavljanja posameznih inštrumentov. Manjši tehnični zaplet je sicer vplival na podobo skladbe, a smo jo vseeno dojeli kot lucidno in briljantno pisano. Kot zadnja je bila na sporedu skladba Hyperoxic za basovsko flavto, paetzold, objekte in harfo skladateljice Malin Bång. Ključni element v skladbi je zrak, ki ga je avtorica upoštevala kot osnovo za pihala in tudi kot življenjsko nujo ter gonilo različnih objektov (megafon, balon). Skladba se prične s pihanjem v zgodnji del flavte in ritmiziranjem, čemur se nato pridružita paetzold in šepet čembalistke v megafon, na katerem izvaja razne šume, šepetanje in pihanje. Harfistka je izvajanje pospremila z uporabo zračne tlačilke, tako da je zrak postal skupni imenovalec za zvočno dogajanje, nato je nadaljevala s potegovanjem po strunah, prepletenih s papirjem in se pridružila izvajanju v skupnem ritmičnem okviru. Pri tem ni manjkal niti balon, ki ga ob zaključku skladbe spustijo in s tem dajo zraku prosto pot. Hyperoxic je eno tistih inovativno eksperimentalnih del, v katerih je zvočnost podrejena določeni ideji, ta pa pogojuje zvočni nabor in oblikovanje zvočnega materiala.

Četrti večer festivala je potekal v Slovenski filharmoniji, in sicer v izvedbi Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, ki je uvodoma izvedel Concerto grosso Iva Petrića. V štirih stavkih se zvrstijo melodično razpoloženje in svečani ton, predstavitev in izpeljava motiva, sledi pa počasni in spevni del s čutečim solom violine in nato dramatični zadnji stavek. Pavel Mihelčič je Podeželski concertino za violo (Maja Rome) napisal po navdihu v rodni Beli krajini. Vanj je zajel genius loci Rosalnic, in iz energičnega uvoda se izvije solistka, ki ob spremljavi godal razvije sprva nežno melodijo s skoraj otroškim pridihom, nadaljuje pa v bolj zrelem duhu, ki ga mehko podpro godala. Maja Rome se je izkazala kot umirjena interpretka, ki je, sodeč po opisu skladbe, sledila avtorjevi ideji. Darijan Božič je skladbo POP ART III (forma V in VI) za godalni orkester napisal leta 1971 in izraža nove težnje, osredotoča pa se na iskanje alternativnega izražanja ter raziskuje zvočne možnosti godal. Izvajanju se pridruži topotanje z nogami in stopnjevanje napetosti ter vzklikanje v kulminativnem momentu, prav tako pa še drugi elementi, ki uspešno razbijajo ustaljenost igre. Zadnje je bilo na programu delo Per Archi Lojzeta Lebiča. Skladatelj je delo posvetil ansamblu in ga označuje tridelna zasnova. Ta najprej gradi na razgibanem in čustvenem vzdušju, čemur sledi meditativni in mirni osrednji del, ki se v tretjem delu ponovno razburka v dinamičen zaključek. Avtor je v skladbi izrazil modrost svoje glasbene misli, posluh za fine drobne elemente in celostnost pripovedi.

V četrtek, 10. oktobra, je bil na sporedu Orkester Slovenske vojske pod vodstvom Marjana Grdadolnika. Priredili so pester in veder program, v katerem so se zvrstile kompozicije B. Adamiča, A. Ajdiča, T. Habeta, M. Lazarja, V. Parme, D. Škerla in J. Privška. Predigra in pobeg Bojana Adamiča kaže na njegov interes za pričujoči sestav, saj je v delu angažiral celotni orkester. Delo označujeta vedri in energični prvi in sklepni del z umirjenim intermezzom. Alojz Ajdič je skladbo Beg zasnoval tridelno, z zaporednim vstopanjem inštrumentov, tako da se zdi, kot bi bežali drug pred drugim. Delo je izjemno dramatično in ekspresivno ter na trenutke bolj občuteno, melodično. Proti koncu se ponovno razvname v reprizi in se zaključi v hitrem tempu. Orkester Slovenske vojske je skladbo odigral z izrazno močjo in udarno. Tomaž Habe se nam je predstavil z Balado o Šentjerneju, pripovednim delom, ki se razvije v spevno melodijo in se nato prelije v pravi epski spev z vmesnim liričnim vložkom na flavti in harfi ter mirnim zaključkom. Skladatelj je v delo vpel motiv šentjernejske pesmi, kar je prispevalo k značaju skladbe. Milko Lazar je v Krpanovi zgodbi gradil na tenziji. Delo je prefinjeno orkestrirano in vključuje orkester po premišljeni zasnovi. Pestri ritmi in igrivi značaj so prisotni skozi vso skladbo. Slišali smo tudi Intermezzo iz opere Ksenija Viktorja Parme. Intermezzo kaže na svoj izvor in nas v duhu popelje v operni svet ter nas nežno vodi skozi skladbo. Najbolj drzna od izvedenih skladb pa je bila Simfonietta št. 3 Daneta Škerla. V njej je skladatelj raziskoval barve inštrumentov in je delo oblikoval tako, da še vedno zveni sodobno. Večer je sklenila Majska suita Jožeta Privška, ki izpričuje avtorjevo izjemno poznavanje skladateljskega metjeja. Skladba je izzvenela ljubko, domišljeno in z dinamičnim vodilom. Orkester Slovenske vojske je pod vodstvom Marjana Grdadolnika nastopil suvereno in profesionalno, zato je večer minil v pozitivnem muziciranju.

6. dan Unicuma se je odvil v Atriju Mestnega muzeja Ljubljana. Tokrat so bili ponovno na sporedu slovenski avtorji, ki so predstavili svoja dela v izvedbi Ansambla za sodobno glasbo MD7. Ansambel deluje od leta 2001, formiral se je na pobudo Pavla Mihelčiča, zdaj pa je njegov umetniški vodja Nenad Firšt. Mihelčič je bil zaslužen tudi za prvo skladbo večera, Pramene, ki je napisana za celotno sestavo ansambla, prične pa se s solom na klarinetu. Izvajalec Jože Kotar se je najprej posvečal sebi in inštrumentu, na katerem je izvajal igrivo preigravanje in raziskovanje, sčasoma pa so se nanj pričeli odzivati drugi inštrumenti, ki so bili razporejeni po različnih koncih atrija. To je doživljanje skladbe razširilo na celotni prostor, tako da smo jo doživeli kot resnično dogajanje v prostoru. Jani Golob je v svojo Invokacijo prav tako vključil celotno zasedbo. Gre za melanholično delo, ob katerem prisluhnemo barvitosti ansambla in sčasoma pričnemo slediti dramatičnemu zapletu in pripovednemu loku. Skozi skladbo se vije odmev, ki zazveni preko ponavljanja posameznih motivov in v katerega se skladba tudi izteče. Nenad Firšt je skladatelj, čigar dela nas vedno nagovorijo. Tokrat je napisal skladbo za flavto in čelo, bravurozno delo, v katerem tekočo igro flavtista intenzivno komentira čelo. Občutek imamo, kot bi poslušali pripoved, ki ji sledimo in se prepustimo njeni vsebini. Ta pa je igriva, razgibana in hkrati ekspresivna. Skladbo vseskozi oblikuje živahni dialog, ki odraža osebnost vsakega od inštrumentov v mojstrski skupni igri. Koncertantni utrip je delo Vitje Avsca, napisano za klarinet in klavir. Meditativno zastavljena kompozicija se hitro razvije v kontrastni dialog med inštrumentoma in v živahnem utripu traja do konca. Delo smo doživeli kot pristni izraz umetnikovih hotenj, saj je avtor zapisal, da je v njem želel ujeti in predočiti nekaj koncertantnih pobud. Nana Forte je vidna osebnost med slovenskimi ustvarjalci; tokrat smo poslušali njeno Preštevanje, tehtanje ... izštevanje duš II v različici za ansambel. Živahna in barvita skladba nas je prevzela s svojo intenzivnostjo in zračnostjo hkrati. V drugem delu skladbe so inštrumenti manj intenzivni, toni so daljši, razbijajo jih le vmesni interludiji. Tretji del je svobodnejši, vanj se vpenja tišina, ki se mestoma izvije iz zvočnega mozaika. V skladbi Preludij in Agapantes smo bili priče izvajanju celotne zasedbe, s poudarkom na klarinetu in klavirju. Skladbo prične klarinet solo, pospremi ga klavir, s katerim se oblikuje spevna melodija, sčasoma pa se jima pridružijo tolkala, flavta in preostali inštrumenti, da bi skupaj razvili nežno in meditativno izpoved, ki temelji na spevnosti in tonalnosti. Zadnja skladba festivala je bilo delo Obzorja Alojza Ajdiča za celotni ansambel. To vedro in usklajeno delo družno izraža slovesno odo zvoku, ki se barva in spreminja v svečani zaključek.

Festival Unicum je minil kot vsestranska osvetlitev zlasti slovenske sodobne glasbene produkcije in tako smo, zahvaljujoč celostnemu programu, dobili vsestranski vpogled v srž slovenske glasbene misli. Festival je brez dvoma pomemben prispevek k spoznavanju, umeščanju in vrednotenju slovenskega prispevka v sodobni glasbeni svet.