Uspešen spoj Bacha in sodobnosti

Ciklus koncertov Sozvočje svetov v Narodni galeriji letos obeležuje spomin na Brandenburške koncerte, s katerimi je Johann Sebastian Bach dal tej glasbeni obliki nove razsežnosti. Tako je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije po njihovem vzoru več skladateljem naročil Ljubljanske koncerte. Tokrat je bil na sporedu Ljubljanski koncert št. 2, ki ga je napisal Uroš Rojko in nosi naslov SpojStrun. Slišali smo ga po uvodnem Ljubljanskem concertinu št. 2 z naslovom Metelkova mladega makedonskega skladatelja Dameta Tomoskega, ki študira kompozicijo pri Rojku. Že sam naslov Metelkova izdaja, da gre za avtorja, ki je predan tako klasični kot alternativni glasbi in si je svoje delo zamislil kot slušni obisk znamenite ljubljanske alternativne scene, imenovane Metelkova mesto. Po prefinjenem začetku se delo razvije v abstraktnejše dramatično jedro, v katerem nas avtor glasbeno razgiba v popotovanju skozi zvok ter nam preko alternativne igre ponudi kar nekaj dramatičnih momentov kot viškov skladbe. Raziskovanje Dameta Tomoskega se je odražalo predvsem v pestrem naboru izvajalskih tehnik, ni pa posegalo na področja alternativne glasbe.

SpojStrun ali Ljubljanski koncert št. 2 za ozvočen čembalo in godala je ponovno dokazal, da je Uroš Rojko pravi mojster. Čeprav morda malce premalo ozvočen, nas je zvok čembala navdušil v izjemno dinamičnem razmerju med njim in godali, ki so izražala aktiven pendant njegovi igri in zdaj nastopala v vlogi njegovega kontrasta, zdaj spremljevalca. Značaj skladbe je nekako polemičen in nas s pomočjo glasbenih sredstev nagovarja kot svetovljanska kritika dogajanja, obenem pa ohranja pozitiven odnos, ki se izraža prav v skupnem zvenenju godal in čembala. Ta odraža vedrino oziroma, kot je zapisal skladatelj, »ima, zlasti v tretjem stavku, nekaj vedro – norčavih domislic, ki na svojevrsten način spajajo strune godal s strunami ozvočenega čembala«. Kar zadeva izvedbo, je angažirana igra Tomaža Sevška lepo podpirala že tako lucidno skladbo, pa tudi vloga godalcev je bila izrazita in prepojena z dinamiko. Rojkov koncert je torej pod zanesljivo roko Stevena Loya izzvenel kot prava osvežitev slovenskega glasbenega prostora.

Po navdušujočem sodobnem delu koncerta in izvrstnem umetnostnozgodovinskem intermezzu sta bila na vrsti Brandenburški koncert št. 6 in Brandenburški koncert št. 5, ki so ju odigrali v Slavnostni dvorani Narodne galerije. Z obema koncertoma so glasbeniki dokazali, da imamo v Sloveniji kvalitetne zasedbe za izvedbo vrhunskih koncertov. Ta večer je največji vtis na nas naredil Tomaž Sevšek na čembalu, ki je bil nenadkriljiv, tako kar zadeva izvedbo Rojkove skladbe kot Bacha samega. Ob njem sta zablestela še Aleš Kacjan na flavti in Janez Podlesek na violini; ob tej izborni spremljavi smo lahko poslušalci občudovali res pretanjeno muziciranje. Kljub nekoliko slabši akustiki v dvorani smo v obeh koncertih našli absolutno dovolj, da smo nastopajoče nagradili z izdatnim aplavzom. Uživanje v Brandenburških koncertih ob pogledu na Valentina Metzingerja in ostale umetnine si to pač zasluži.