Utečene bluesovske poti in stranpoti

Bolj ko premišljam o novem albumu Prismojenih profesorjev bluesa, očitneje postaja, da sta njihov preboj in (široka) prepoznavnost izključno sad trdega in plodnega dela ter odraz »ljubiteljske« posvečenosti temu početju. Zakaj ljubiteljske? Iz preprostega razloga, ker so pri svojem početju z vsem srcem zraven. Malodane najstniško so zaljubljeni in prepričani v svoje početje. Prismojenci nažigajo derivate visokooktanskega bluesa na sto in en način, ker jim tako paše in ne glede na medijski oziroma zunanji rezultat. Za njimi ni nobenega agresivnega marketinga »okrepljenih besed«, ki smo ga vsakodnevno preko e-sporočil vajeni iz nabiralnikov, temveč dobra beseda v obliki ljudskega izročila, ki je krožila in še vedno sproščeno kroži med ljudmi in ki je v dobrem desetletju, bolje rečeno v zadnji petletki, rekrutirala vedno večje število sledilcev ali privržencev. V tem obdobju je Prismojencem uspel še en preskok: na njihove koncerte se ne hodi več iz firbca, temveč z razlogom. Postali so prepoznavna in večgeneracijska koncertna atrakcija (iz vidika priletnega poslušalca včasih celo preutrujajoča, saj nekaterim špilom v maniri Grateful Dead ni slišati ne konca ne kraja), ki se je počasi selila iz manjših na večje odre in čez lužo. V tem vzdušju in pričakovanju je nedavno z nekaj besedne igre izšel CD za CD ali tretji po vrsti in drugi studijski album kot povabilo na prihajajoči špil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. 

Studijski naslednik Wacky Blues Professors je in ni pravi naslednik, kar se tega tiče, saj ga z varne razdalje lahko poslušamo tudi kot podaljšek. Četudi v razkoraku s časom, v katerem ustvarjajo, ne izgubljajo na verodostojnosti. Njihov blues ni »hommage« nečemu, kar je bilo, temveč posvetilo neukrotljivemu življenju tukaj in zdaj.

Prismojeni profesorji bluesa na Wacky Blues Professors v svoji razposajeni viziji vseameriških godb ne popuščajo ali odstopajo niti za ped. Blues, kot smo se lahko seznanili na njihovih številnih koncertih v vmesnem času, stoji kot čvrsto vezivo, kvartet pa se razigrano odpira proti vsemu, kar (ob)leži na strunah, opnah in orglicah vzdolž reke Mississippi. Tok reke pri tem ne igra nobene vloge. Dejansko ni mogoče razvozlati modernih prijemov v zvoku te »snete« in od glasbe zadete četvorke na fiktivni liniji med rhythm in bluesom ter acid rockom. Na Wacky Blues Professors jim je namreč uspelo dvoje: izogniti se pasti, da bi se skladbe izgubile v robustnih izpadih za vsako ceno, in hkrati zadržati konservativnost v najboljšem pomenu te nehvaležne besede. Prismojenci ostajajo zavezani ter posvečeni tistemu delu rock'n'roll mitologije, ki slavi uporništvo, svobodo in road filozofijo ne glede na to, od kod črpajo ideje za svoje skladbe, na podlagi lastnih izkušenj ali mitoloških stereotipih, v preteklosti ali sedanjosti … Ne pozabljajo, da je ključni faktor čarobnosti rock'n'rolla v njegovi neponarejenosti ali v preprosti učinkovitosti pesmi in ne v raznoraznih studijskih igračkanjih, ki delujejo na silo. Poslušajte zaključno skladbo Deathproof in hitro vam bo jasno, da se z neukrotljivimi prijemi Prismojencem poti odpirajo same. Nasploh se na albumu zazna dramaturški lok od biografske in naslovne skladbe Wacky Blues Professors do raznoraznih stranpoti, ki so jih pripeljale do statusa, kakršnega uživajo danes. Vmes so se našli težki časi (Poorboy), vdanost v usodo (Bicthin' and Crying), ljubezenske (Framed Love) in telesne prevare (Deep Cuts), luč na koncu predora (Easy For You), težnja po svobodi (Take it Easy) in herojskem pravičništvu (Ed Geene) itd. Posamezni izpadi, kot na primer pospešeni cestni blues-rockovski inštrumental Vigilante, ne vplivajo na funkcijo v celoti uravnoteženega albuma s precej bolj osredotočeno vizijo od studijskega predhodnika Family. Prav v tej skladbi je namreč spontano vzpostavljeno ravnotežje med nastavljeno strukturo in navdahnjeno improvizacijo, ki bi pesem lahko odpeljala v neskončnost, vendar ji sledi »rez« in pretok v balado Easy For You. Prismojenci v svoj garažni blues, country, južnjaški in boogie rock vnašajo ravno toliko drobnih inovacij oziroma, spretneje povedano, dopolnil, da ne zaidejo z začrtane poti, podrejene predvsem (nepreštetim) špilom v živo. Tokrat so jim občasno na pomoč priskočili Jasna Kmetec (saksofon), Andrej Tomažin (tolkala), Domen Gracej (trobenta) in Gal Gjurin (hammondke).           

Prismojeni profesorji bluesa so s prvencem stopili na sceno kot odrasel in izkušen bend, ki natančno ve, kaj hoče. Studijski naslednik Wacky Blues Professors je in ni pravi naslednik, kar se tega tiče, saj ga z varne razdalje lahko poslušamo tudi kot podaljšek. Četudi v razkoraku s časom, v katerem ustvarjajo, ne izgubljajo na verodostojnosti. Njihov blues ni »hommage« nečemu, kar je bilo, temveč posvetilo neukrotljivemu življenju tukaj in zdaj. In kakor se sliši neverjetno, Prismojene profesorje bluesa namesto sindroma drugega albuma čaka sindrom tretjega (studijskega) albuma. Trenutno namreč še jezdijo na prvem valu upravičenega in zasluženega preboja.