V iskanju izgubljenega kompasa

Počeni škafi so eden naših najboljših džezovskih ansamblov. Kak snob je zdaj zastrigel z ušesi, češ, Škafi pač niso čisto resna, moderna džezovska zasedba. Snobu moramo dati prav, da v glavnem res muzicirajo v arhaičnem idiomu dixielanda, ki ga pogosteje kot v repertoarju DownBeatovih lavreatov najdemo na zdelanih vinilkah v antikvariatih. In bolj kot v džezovskih klubih so doma na ulicah, po katerih občasno zaveje duh šansona. Čisto glasbeno gledano, so torej bolj konservativne čudi. Tudi kot improvizatorji ne rušijo pričakovanj in ne plovejo po stratosferah virtuoznosti. Džez, ki ga Škafi ustvarjajo, morda res ni »moderen«, je pa zaradi svoje živahne iskrenosti toliko blagodejnejše zdravilo za čas, ki ga živimo. Zato se z lahkim srcem pridružujem pobudi sklepne pesmi: »Še!«

A vsak, ki jih je kdaj slišal, se bo strinjal: poslušati jih je neopisljivo fajn. Imajo tisto često opevano, a tolikokrat zanemarjeno navihano srce, ki je bistvena začimba vsake neworleanške mineštre.

Recept se ni bistveno spremenil. Na perilniku še vedno pere Jernej Juren, po medenini večjih formatov, pozavni in tubi, trobi Andraž Gnidovec, na trobento pa Matevž Zlatnar. Na kitaro brenka Jakob Grčman, na kontrabas pa tokrat Jernej Vindšnurer, ki zarožlja še s tamburinom. Potem je tu seveda vedno blagozvočna štima Marjete Prudič.

Ki poje, da je izgubila kompas. No, »če vrag ga ni vzel«. Izgubila sem kompas se začne, kot tradicionalnemu džezu pritiče, instrumentalno, s trobento, ki mično zasvinga s tubo. Da kompas Škafom res več ne kaže le v uhojeno smer, ugotovimo čez Vikend na kolesu, v katerega nas Prudičeva uvede z nepričakovanim klavirjem. Junakinja se izpoveduje, kako ljubega »noče zadrževat«. Učinkovito pa zadržuje nas in nas s tenkočutno interpretacijo odnaša, kakor veter raznaša »pepel / magnezija in mačka«.

Sicer Škafi svoje skrbi perejo v vedrejših ritmih. V poskočnem Muzeju II, težko pričakovanem nadaljevanju prvega Muzeja s prejšnje plošče Dunaj (2020), satirično ugotavljajo, kako si »pri nas za vse sam«; če ti to ni všeč, se pač »preseli drugam«. Tekstopisni vrh po mojem dosežejo z Magelanom, retrospektivo življenjske plovbe naše pripovedovalke, ki v igrivem ritmu odjadra po valovih melanholične bilance nekega odnosa. V malo temnejše odtenke se odene za skladbo Oprosti ni za kaj. Skupaj »z otroki poligloti / in avtopiloti« ter krasnimi pripevi trumpete nas začara z očarljivo bossa novo. »Ni za kaj,« nam odvrne v zadnjem verzu. 

Ko si nehal boš lagat nas spodbuja, spet na bolj utečenih ritmičnih tirnicah, naj sestopimo na trdna tla. Ampak s teh istih tal nas z Nič ni lepšega Škafi spodnesejo sami, ko z bliskovitim tempom oddrvijo kot tornado in katastrofe, o katerih pojejo. Bolj lenivo preštevamo Letnice. »Če me ljubiš, vedi, / ljubiš tudi vse, / ki sem jih pred tabo že ljubila,« poslušamo in tuhtamo. A v epilogu, »ko je star in invaliden«, »drugim puncam neviden«, izvemo, da mu na uho kljub temu še vedno pravi: »Še.«

Jernej Juren, ki je podpisan pod besedila, je zdaj že dodobra osvojil in tudi presegel manire zgodnjega džezovskega tekstopisja. Včasih se samo poigrava s pomeni in zvoki, drugič šegavo zbada, zdaj družbo, zdaj – če si drznem posumiti, da se preko ovinka vsaj malo izpoveduje – samega sebe. Njegova lirika ni težaška in resnobna, izogne se tako pretencioznosti, ki ji zapadejo prenekateri sodobni tekstopisci v tem žanru, kot tudi plehkosti. Z odkritostjo in ščepci hudomušnosti nas opominja, da za radoživo prostodušnostjo stojita pristen glas in duhovita refleksija. 

Skladbe, ki jih zlagajo izmenično, so tako harmonsko kot strukturno dokaj preproste, vendar se to za tradicionalni džez, ki jim je še vedno okvir, spodobi. Ta enostavnost je sicer dvorezni meč. Po eni strani bi si morda želel še kakšnega drznejšega glasbenega izleta, kam do roba počenega sveta. Po drugi strani pa so se mi njihove melodije že po prvem poslušanju zavrtale tako globoko v uho, da ni dneva, ko me ne bi preganjala ta ali ona.

Album Kompas so posneli v Back stage studiu Slamič in ga odtisnili na vinilko. Produciral in miksal ga je Goran Rukavina, medtem ko je master izmojstril Zoran Miloš iz Side Chain Studia v Zagrebu. Zvočno gledano, se nimamo kaj pritoževati, za bobniče je dobro poskrbljeno. Morda je posnetek celo preveč uglajen. Pri zasedbah, kakršna so Škafi, je živa dinamika, z vsemi nepredvidljivostmi in spodrsljaji vred, važna dodana vrednost. Ker so ploščo posneli v enem kosu, so nekaj te vitalnosti vendarle uspeli ujeti in tako razgibati običajno studijsko sterilnost. Ovitek je oblikovala Jana Furman, ilustriral pa ga je francoski stripar Alfred, s katerim so že sodelovali v nizu likovno-glasbenih koncertov.

Juren v spremnem besedilu zapiše, da se je pred snemanjem spraševal, ali je po skorajšnjem desetletju delovanja v njihovih »življenjih sploh še kaj prostora za album, ki zahteva, da zanemarimo uhojene bližnjice in se znova podamo v neznano«. Vesel sem, da so kljub dvomom in disonancam prostor zanj našli in da v zvrsti, ki je danes vse prepolna izumetničenosti in prazne virtuoznosti, niso izgubili kompasa. Džez, ki ga Škafi ustvarjajo, morda res ni »moderen«, je pa zaradi svoje živahne iskrenosti toliko blagodejnejše zdravilo za čas, ki ga živimo. Zato se z lahkim srcem pridružujem pobudi sklepne pesmi: »Še!«