V maniri naslova: zmerno do pretežno reciklirano

Nič novega ne bom zapisal, ko bom odtipkal, da če ne bi bilo Zmelkoowa, bi si ga enostavno morali izmisliti. Razlogov za razmišljanje v tej smeri je nešteto, a v prvi vrsti gre za izmuzljivi ali celo nedoločljivi status tega benda kot protiutež vsemu, kar leze in se plazi na naši sceni popularne glasbe. Ni edini, a po pregledu povprečnih sredinskih medijev je to gotovo bend z najbolj vztrajno periodično prisotnostjo ter, recimo tako, dostopnostjo. Kolikor poznam člane Zmelkoowa, v to nikakor niso bili potisnjeni, temveč so to pozicijo v postformativni fazi zavzeli prisebno, saj se niso želeli obremenjevati z vsakim s petimi minutami prostega časa. Njihovi – po mnenju mnogih – nesmisli in hitropotezne otročarije so torej še kako natančno usmerjeni in smiselni. Zmelkoow je vedno znal v polni meri izkoristiti pozitivne aspekte izbranega negativnega trenda: gre za Pionirje divergentnega marketinga v samostojni Sloveniji oziroma za nadaljevalce tistega, kar je nekoč v maniri surrealistične promocije na malce širšem teritoriju počel že Buldožer. Identiteta benda s tem ni utrpela nobenih resnejših pretresov, temveč se je z nekaj zvokovne reciklaže obnovila do te mere, da so »čudni ptiči« znova izdali album, ki štrli iz ponudbe vsaj v okviru, kamor se Zmelkoowce pogosto »neprimerno« tlači in znotraj katerega se jih je nekoč videvalo na odrih študentskih veselic. Preteklik je uporabljen namenoma.

Da se dogajajo premiki v tej smeri, je bilo jasno že pred dobrim letom, ko je bend izdal EP Malo dnarja, malo muzike ter na zunaj prekinil avtorsko postenje, ki je trajalo od albuma Čista jajca (2009). Glede na retorično odzivnost in iskrivost benda se je zdel ta premor predolg, zato smo lahko malce kritični, da so kar štiri (od petih) pesmi iz omenjenega EP-ja znova našle mesto na pričujočem nosilcu zvoka; da o rimejkih skladb Je pesnik jedel mamile (Pesnik v elementu) in Dandanes (Jaz sem pravi) niti ne govorimo. Objektivne okoliščine pustimo ob strani. Očitno ima Zmelkoow res slab spomin, kakor »zlata ribica«, kot je naslov pesmi, ki se je že zelo dobro ulegla na odrih. Dvanajst »novih« pesmi je precej močan udarec za poslušalca, kar pa pravzaprav odkriva pravo naravo projekta (in naslova): divergentni marketing – prodajmo še drugič tisto, kar smo že prodali. In morda nato še tretjič, ko bo trenutek pravi. Nič novega, pravzaprav nasploh zelo aktualno početje v popkulturni srenji.

Še enkrat ali znova nas v akustični baladi Zavese plešejo poboža žametni vokal Aleksandre Čermelj. Mimo vse te reciklirane zmede pa album še vedno deluje zmelkoowsko homogeno. In to nam pove dvoje: da Zmelkoowci nimajo nikakršnih problemov s svojo identiteto in da znajo vanjo vključiti periodične in enkratne goste; ter pri tem še zadržijo rockersko konvencionalnost na temeljih rhythm in bluesa in novega vala, ki jo oplemenitijo le, če to od njih zahteva vsebina skladbe (Nočem bit DJ) ali poudarki v funkciji intermezza (morriconejevski dovtipi v Resnici o Titaniku). Takšna je še basensko poučna Mama Koka, ki sprva deluje malce naivno in na prvo žogo, a ob ponovnem poslušanju le zaznamo prefinjeno in žleht besedno igro. Te je nekaj manj v družbenokritičnem razrezu vsakdana (Pussy revolucija, Konec sveta), kjer dajo Zmelkoowci na svoj ironičen način vedeti, da jim ni vseeno in da si je mimo (a)tipične zajebancije vendarle treba vzeti nekaj časa za razmislek. Skratka, »revolucija danes odpade, gremo v šoping« stoji na eni strani in na drugi »je ljubezen na čik pavzi in bog na mali potrebi, si živ samo še toliko, kot je norca v tebi«. Na albumu se najde za vsakogar nekaj, kot v dobro založenih trgovinah.   

Kaj potemtakem lahko rečemo o skupini Zmelkoow in njenem novem albumu? To je izbira vsakega posameznika, povezanega z voljo do razčlenjevanja retoričnih spretnosti in odnosa do že slišanega. Zmelkoow zna biti še kako resen na svoj neresen način in bend, ki ga ni moč kopirati, vsaj na zaresen način ne. Za razliko od premnogih bendov na tej strani Alp se namreč Zmelkoow zelo dobro zaveda, do kod lahko seže in kje se talent, ki ga ekipa skupinsko premore, nepreklicno konča. Zmelkoow je še enkrat poenotil želje in sposobnosti in z gesli iz svojega slovarja ponudil smiseln, deloma provokativen in osredotočen izdelek, ki v našem prostoru nima konkurence. Vsaj dokler bend sam ne osvoji še kake nove tehnike in nam še kakšno stvar proda še v drugi ali morda tudi tretji rundi. Kako in/ali na kakšen način bo osvojeno studijsko teorijo prenesel v prakso, bomo preverili to soboto na odru Orto bara.