04.02.2019
V novo leto z novim festivalom za novo glasbo
Med 10. januarjem in 2. februarjem se je odvil nov festival koncertov sodobne glasbe v Slovenski filharmoniji, kjer smo ob delih znanih domačih imen slišali tudi nekaj prelomnih skladb svetovnega slovesa in nekatera druga dela modernizma in postmodernizma.
Na koncertu 18. januarja se je odvil stilno raznolik program, ki je vključeval krstno izvedbo naročila festivala V novo leto z novo glasbo, skladbo Shimmer IV Mateja Bonina. Skladba morda mestoma odseva nekaj impresionističnega navdiha z barvnimi prelivanji in se z melodičnimi okruški in variiranjem delno naslanja na tradicionalno koncertantno formo. V drugem stavku se glasbeni material razvojno povzpne v širokopoteznejše, burnejše izbruhe, čeprav kontinuiteto s prvim stavkom ohranja motivični drobec oziroma sunkoviti potegi z lokom, tonski grozd in brbotanja. Daljše in bolj povezane glasbene misli sta podajala solo parta klarineta in fagota, ki sta jih izrazno živo izvedla solista Paolo Calligaris in Massimiliano Miani. Čeprav to delo pri meni ni pustilo markantnejšega vtisa, se v njem vsekakor izkazujejo skladateljev resni premislek in solidni nastavki za razvijanje svojevrstne glasbene poetike.
Festival je ponudil nekaj zares impresivnih in nepogrešljivih del svetovnega repertoarja tako imenovane sodobne glasbe, poleg tega pa je programsko izpostavil nova prizadevanja domačih talentov. Kljub temu je ponekod zbodla programska nekontinuiteta.
Na sporedu je bilo tudi delo v spomin Igorja Stravinskega. Memoriale Pierra Bouleza je kot solista izpostavilo flavtista Aleša Kacjana, pri katerem smo v izvedbi pogrešali nekaj več muzikalnih prostranosti. V orkestru so se pokazala manjša neskladja ritmične narave v violah. Ritmika se je v nadaljevanju še bolj podirala, medtem ko so v bolj ekspresivnem igranju interpretacijsko moč mestoma nosile le prve violine. Ta je prevzela celotni sestav komornega ansambla pri izvedbi najvidnejšega utrinka večera, Treh invencij Georga Benjamina. Skladba ima nenavadno prepleteno in intrigantno teksturo, ki sem in tja poslušalca preseneti s klico novega, s še neslišanimi prvinami v glasbi. Subtilno stopnjevanje tempa in prefinjen glasbeni jezik ustvarjata neke vrste misteriozni privlak, iz katerega veje kompleksnost, zame zaenkrat še nerazrešljiva, a hkrati vznemirljiva. K odkrivanju posebno osredotočene in efektivne izvedbe partiture je prispevala gostujoča taktirka Philipa von Steinaeckerja.
Z izvedbo Suite za godalni orkester iz leta 1955 se je novi festival s solidno izvedbo poklonil skladatelju Janezu Matičiču. Škoda le, da je mojstrovina z neoklasicističnimi obrisi ob boku ostalih skladb štrlela iz konteksta koncertnega programa.
21. januarja se je festival nadaljeval z drugim koncertom. Članom Orkestra Slovenske filharmonije so se pridružili Godalni kvartet Dissonance in Slovenski tolkalni orkester, katerega člani so koncert odprli v duhovitem duhu z izvedbo Žurajevega teatralnega Top spina. Tolkalci Matevž Bajde, Davor Plamberger in Franci Krevh so zavzeto izvedli skladbo, polno kompleksnih zgoščevanj in razgrajevanj zvočnega materiala, ter uspešno izpostavili humorno plat kot eno od prvobitnih značilnosti Žurajeve poetike.
V skladbi Baca Nine Šenk se nam je odprl povsem drugačen, bolj rahločutno niansiran zvočni svet, ki ga je skladateljica razstavila na dva jezika, moški in ženski princip oziroma ležečo in akcentuirano linijo. Skladba se tako plastično navezuje na dokaj enoznačno politično metaforo »steklene stene« (skozi katero naj bi, v primerjavi z moškimi, prodirala lomljivejša ženska gibanja). Pri tem je skladateljica svoj glasbeni jezik povezala z različnimi teksturami stekla in s procesom njegove izdelave. Povsem razumljivo je, da se mora glasbeno umetnost do neke mere povezovati tudi z ideološkimi gibanji, vendar včasih vseeno pogrešam bolj osebno poglobljeno in pristnejšo navezavo s subjektivnim svetom v glasbeni poetiki.
Tolkalci so prišli do polnega izraza v kultni skladbi Ionizacija Edgarda Varèseja, ki je zazvenela v svoji polni podobi, le v enem trenutku se je zdelo, da je pohvalno evforično muziciranje odličnih glasbenikov pogoltnila glasnost. Sledila je prva slovenska izvedba v Londonu nagrajene skladbe festivala London Ear, Tišine Andreja Makorja, ki se je s tremoliranji in alikvoti solistične viole Maje Rome omejila na tišje zvočne efekte. S temi je skladatelj sicer uspešno našel stik s tišjimi konturami zvočnega sveta in mirnim vzdušjem, vendar je ostajal v zelo omejenem okviru in tako svoje glasbene govorice ni dovolj razgibal in razvil. Izvedbeno je izstopal nastop kvarteta Dissonance s prodorno in tehnično dodelano izvedbo dela Pop art III Darijana Božiča.
Tolkalci, predvsem solisti Simon Klavžar, Petra Vidmar, Jože Bogolin in Špela Cvikl, so v polnem zanosu vodili v izvedbi Vijačenja Enna Poppa. Različne tolkalne skupine so odzivno sodelovale pri muziciranju in v zvoku plastično ponazorile vijačenje z očitnim stopnjevanjem, komunikativno artikulacijo ter fluidno podajale teksture. Zaradi dionizične predanosti glasbi, ki so jo izžarevali nekateri tolkalci, je bila izvedba tako še en višek večera, ki je nekako pripadal predvsem njim.
Festival je ponudil nekaj zares impresivnih in nepogrešljivih del svetovnega repertoarja tako imenovane sodobne glasbe, poleg tega pa je programsko izpostavil nova prizadevanja domačih talentov. Kljub temu je ponekod zbodla programska nekontinuiteta.