(V)pogled nazaj

Z Luko Prinčičem, ki je na takšen ali drugačen glasbeni način sooblikoval (in jo še kako tudi danes sooblikuje) domačo glasbeno sceno vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje (Happy Generated People, DJ Nova, …), nemalokrat tudi pionirsko uveljavljal in razvijal novodobne žanrske glasbene zvrsti, se nisva mogla izogniti pogovoru, ki ga odreja (v)pogled nazaj. Temu je zagotovo botroval album Pacification, ki ga Luka ob Maji Delak podpisuje (skupaj z ostalimi v projektu) kot Wanda & Nova deViator in ki s svojo izvenčasno in hkrati zimzeleno monumentalno zvočno patino še kako nagovarja in ogovarja čas, ki ga živimo.

A bi lahko primerjal ali ovrednotil glasbena obdobja s časovno distanco – z ene strani kot konzument, poslušalec in navdušenec nad glasbo, z druge pa kot avtor in glasbenik?

Mislim, da je bilo za glasbenika in glasbo boljše obdobje med leti 1995–2002. Danes so časi za glasbo težji. Hkrati je težko podati neki črno-bel odgovor, ki bi referiral o slabem ali dobrem. Z internetom se je, resnici na ljubo, dosti stvari v glasbi odprlo in se ji je kot taki dosti omogočilo. A hkrati je internet pokazal tudi svojo uničevalno silo. Če bi izpostavljal neko časovno mejo v novejši glasbeni zgodovini, bi rekel, da je to leto 1995. S pojavom Napsterja jih je glasbena industrija dobila z gorjačo po glavi. In kar je najhujše, sploh se ni zavedala tega udarca.

Kot da ne bi čutila, da je nokavtirana.

In zanimivo, njeno grogirano stanje rahle omotičnosti je trajalo do leta 2010/2011. Temu, čemur smo danes priče, je popoln napad na spletno platformo. In to zelo uspešen napad. Glasbena industrija, distribucija, založniki so končno dojeli moč interneta in se nanj preselili. Ta premik je delno omogočen tudi s transformacijo spleta v oblak aplikacij, ki v nasprotju s spletom pred Web 2.0 močno ogroža nevtralnost in inherentno demokratičnost interneta.

Kje so v vsem tem mediji, ki so na takšen ali drugačen način zvesti spremljevalec glasbe? So mediji, in na kakšen način, tudi doživeli spremembo zaradi pojava interneta? So mediji tudi v tem času sposobni narekovati tempo potrošniku? Sveto medijsko trojstvo tisk, radio, televizija je dobilo močnega konkurenta na tržišču.

Vsi trije mediji, ki jih navajaš, so že od nekdaj žrtve centralizacije in transformacije v enosmerne medije. Internet je že od začetka zelo odprt demokratičen medij, ki ga v zadnjem času skušajo tudi omejiti, nadzirati in spremljati. Res pa je, da obsežnost internetnih medijskih zmožnosti omogoča tudi veliko hrupa in bolj malo signala. Dejanska moč in prodornost velike količine glasbenih blogov v globalnem smislu je vprašljiva. Spletna revolucija je sicer omogočila nastanek nekih avtonomnih con, ki niso geografsko omejene, vendar se zdi, da je vseeno bistven njihov lokalni pomen. Recimo Spotify, a je to medij? To je v osnovi servis za raziskovanje (music discovery service), ki pa je seveda diktiran in podprt s strani velikih založb, torej interesa globalnega kapitala. Po drugi strani ex.fm, ki je, kakor se zdi, platforma za odkrivanje glasbe s strani samih uporabnikov, sloni na vsebinah Bandcampa in SoundClouda in je precej neodvisen. V tem trenutku je največja nevarnost za avtorja, glasbenika in glasbo teritorializacija. Teritorializacija interneta kot medija s strani globalnega kapitala.

V kakšni meri ali obliki lahko danes govorimo o glasbi, ki nosi v sebi politično konotacijo, je družbeno osveščena in ima svoje poslanstvo?

Danes glasba težje ustvarja nekakšne politične resonance, ki bi bile same po sebi revolucionarne. Temu botruje na prvem mestu globalizacija z vsemi svojimi oblikami potrošništva, ki je povezano z nekakšnim stanjem otopelosti. Res pa je, da je vsaka oblika glasbenega aktivizma, ki je sposobna nagovarjati skozi medij, kot je internet, v prednosti. Hkrati se mi zdi, da je lokalni kontekst še vedno najbolj bistvenega pomena, ljudem morajo biti nekatere reči že jasne, o nekaterih stvareh morajo biti že odločeni, da potem lahko neka glasba ali glasbena scena s temi idejami sozvoči. Sicer pa se mi zdi, da lahko danes govorimo o družbeno zavedni glasbi, o politično jasno situiranem sporočilu, o glasbi, ki ima »poslanstvo«. O teh glasbah lahko govorimo tako na nivoju besedil in jasnih znakov kot tudi skozi glasbene forme, ki implicirajo politično stališče, na primer noise.

Ali si danes posamični glasbeni žanri sploh lahko lastijo svojo glasbo kot tisto, ki naj bi bila zaznamovana z uporništvom? Nekoč bi rocku rekli, da je absolutno uporniški. Nove generacije se zdijo povsem razpršene.

Po mojem mnenju danes zagotovo ne moremo ne reči niti napovedovati, katera glasbena zvrst bi lahko zavpila klic revolta množicam upora. A to nikakor ne pomeni, da naboja ni, kar velja tudi za mladino, za katero se zdi, da je popolnoma nezainteresirana za vstajo. Toda ta mladina razvija na osnovi svojih lastnih izkušenj moralna načela in kodekse demokratičnega obnašanja, ki se ne razlikujejo od tistih, ki jih kot starejši jemljemo za absolutne. Močno verjamem v notranji potencial človekovega duha, da tudi ob vsej hipnozi potrošniškega življenja razume, kaj je to humanizem. Hkrati verjamem, da bo glasba zmeraj reflektirala in skozi hrup delno tudi napovedovala človekovo stanje.

Glasba je še vedno umetnost? Četudi sva se prej strinjala, da učinkovitost in hitrost spleta pomenita tudi razvrednotenje vsebine. Glasbeni umetniki, ki h glasbi pristopajo kot k umetnosti, so morda zamenjali inštrumentarij, toda namen, pot in cilj, ko govorimo o umetnosti, je ostal enak.

Glasba je seveda še vedno umetnost. Določati ji današnje meje je sila nehvaležno. Ampak umetnost bo vedno preživela. Morda na ulici, morda v galerijah. Kot glasbenik se velikokrat sprašujem, kje se konča umetnost in začne zabava. Še bolj me skrbi poblagovljenost umetnosti in ustvarjanja. Mislim, da je neizogibnost oblikovanja blagovne znamke iz lastnega ustvarjanja, v katero smo prisiljeni, izredno škodljiva. Ne mislim, da bi morali slabo in leno kvazi ustvarjanje bogato nagrajevati, ampak menim, da bi ustvarjalci morali imeti določene osnovne pogoje dela zagotovljene. To bi moralo biti samo po sebi umevno. Internet pa je odprl nekatere prej nepredstavljive možnosti, povezave med ustvarjalci, izobraževanje, promocijo, in to je povsem OK. Hkrati je nastalo na področju glasbe in njene »potrošnje« zame skoraj neznosno zasičenje. Medtem ko je zloženka (CD) postala že precejšen nebodigatreba, je digitalni prenos omogočil strašno dostopnost vseh vsebin in zatorej zasičenost. Vsa glasba tega sveta je v tem trenutku dostopna in zato nedostopna, ker ima poslušalec premalo časa, da bi jo vso poslušal. Tako stanje moramo glasbeni ustvarjalci upoštevati in se temu upreti, prilagoditi ali se kako drugače na to odzvati.

Ali so glasbeni žanri, ki jih je težko poimensko spremljati danes ali biti na tekočem z njimi, odraz glasbene pestrosti, širine ali nujen napotek k odločitvi pri nakupu? So glasbeni žanri danes sploh pomembni?

Tudi danes lahko govorimo o žanrih, četudi smo zadnja desetletja priče njihovi intenzivni medsebojni prepletenosti. Lažje kot o žanrih govorimo o scenah, ki so seveda tudi nekoč obstajale, a je njihova moč danes najbolj opazna. Vrednotenje žanra ali kakršnakoli njegova bolj analitična poglobljenost je vedno v simbiozi z njegovim kontekstom. Razumeti žanr pomeni razumeti sceno, in obratno. Scena se zdi vezana na lokalni kontekst. Če danes govorimo o sodobnem elektronskem žanru, kot je na primer »trap«, ga ne moremo misliti brez njegovega okolja, kjer je nastal – mesta juga združenih držav. »Trap« kot past v najnevarnejših predelih teh mest, kjer te lahko kar hitro ustrelijo, preprodajalci droge, revščina, prostitucija. Dirty south, kot se ga tudi imenuje, je leglo globokih basov in TR808 ritem mašine, kar je specifika »trap« glasbe. Seveda, med drugim je z internetom prišlo do mešanja vplivov in žanr živi svoje globalno življenje različnih lokalnih specifik in se razvija in oplaja v drugih okoljih in kontekstih. Menim, da je poslušati, razumeti in predvsem misliti glasbo zahtevno delo, ki je vse prepogosto prežeto z ignoranco, neznanjem, aroganco in zaprtostjo.

Tvoj zadnji album Pacification (skupaj z Majo Delak kot Wanda & Nova deViator) je potemtakem del žanra in scene?

Vedno sem se počutil nekako na obrobju. Preveč različnih reči me je zanimalo in kar sem dal od sebe, je nekako vedno izpadlo preveč raznoliko, preveč nekonsistentno, da bi res lahko postal del nečesa bolj specifičnega. Imam tudi tendenco, ki jo zadnja leta rahlo bolj uspešno krotim, da se hitro naveličam ponavljanja. In večinoma sem bil precej nezainteresiran za lasten marketinški oddelek. Hkrati krivim to našo slovensko majhnost. Mogoče bi še najlažje rekel, da sem del neke slovenske elektronske scene. To je tudi edina programska konsistenca, s katero bi rad peljal naprej založbo Kamizdat, pri kateri je izšel Pacification. Nekateri govorijo o današnjem času kot o dokaj zanimivem trenutku, ko je kar dosti neke nove energije na slovenski sceni, vendar se mi zdi, da smo vsi na neki način toliko drugačni in raznoliki, da smo lahko le to, kar smo: raznoliki ustvarjalci. Vsak je zase poseben, to je slovenska scena in tako se po mojem mnenju edino smemo videti. Te naše posebnosti moramo spodbujati, ne pa, da uvažamo svetovne trende, ki jih skušamo posnemati. Ne nagovarjam k zapiranju pred tujimi vplivi, temveč k temu, da cenimo regionalne posebnosti in drugačnosti v luči tujih trendov, iz katerih se sicer oplajamo, a jih lahko vsak zase vedno na novo po svoje interpretiramo. V to specifičnost je treba verjeti in jo gojiti.

Kako gledaš danes na trdi nosilec glasbe? Je njegova vloga že danes zgodovina ali je ta glasbeni fetiš večen?

Mislim, da gre zgoščenka v zgodovino. Vinilka je trdovratna, ker je tudi dokaj trajna. Vinilka je super, rad bi izdajal omejene naklade barvnih ali slikovnih vinilov (picture disc). Zanimiva je vztrajnost kasete pri ljubiteljih glasbe. Pacification smo izdali tudi na USB ključku; ne vem, če je to prihodnost, samo trenutno se zdi zanimiv nosilec. Ne verjamem v masovno produkcijo fizičnih nosilcev, bolj mi je blizu omejena naklada kreativno izdelanih umetniških kosov. Nosilec glasbe sam je lahko predmet kreativnosti. Prost digitalni prenos omogoča globalno dostopnost. Sliši te lahko kdorkoli. Tisti, ki jih naše glasbeno ustvarjanje nagovarja s posebnim jezikom, pa si lahko naročijo posebno oblikovan paket, ročno izdelan, v omejeni nakladi. In tako imamo lahko pristnejši odnos, kot pa ga omogoča le nakup digipaka v Big Bangu. V tem bi se dalo videti poseben fetiš, ampak mislim, da gre bolj za komunikacijo in obdarovanje – kdo bo namreč dobil številko 99, ali pa 2, iz oštevilčene, omejene naklade?

Kako dolg je bil proces nastajanja novega albuma? Zdi se mi, da tovrstna glasbena dela postajajo relikt novega časa in id za nastope?

Nastanek nekaterih komadov sega daleč nazaj v leto 2009, ko sva z Majo Delak (Wanda) ustvarila prvi duet Une façon d'aimer. Intenzivni proces finalizacije komadov za album pa je trajal nekje dobrega pol leta. Deloma je bil razlog za odločitev za finalizacijo glasbe v album del želje, da se še bolj vrževa v koncertiranje, v enostavne glasbene performanse, ki so še bolj vpeti v klubsko in koncertno sceno. Večmedijski koncertni performans Zamrznjene podobe je intenziven, napolnjen z gibljivimi podobami, odrsko akcijo in živo tehnologijo, a medtem ko publiko nagovarja s plesno elektronsko glasbo, jo hkrati paralizira s količino informacij in z režirano formo. Želja je, da se telo gledalca/poslušalca začne odzivati in gibati. Zdi se, kot da ob tem pride do drugačnega prenosa in komunikacije. Tako album predstavlja fokus na samo glasbo, preko katere postane performans intenzivnejši, večsmeren »pogovor« s publiko.

Spremljaš novodobno slovensko glasbo? So slabi ali dobri časi, da se odločiš biti glasbenik?

Na neki način se strinjam, da je v Sloveniji neka zanimiva energija, vendar je to morda zelo subjektiven pogled; mogoče je bila taka energija vedno prisotna. A hkrati menim, da so časi zelo slabi za ustvarjanje. Pohod neoliberalizma, izguba socialne države, podivjani kapitalizem, razpad demokracije in razprodaja vsega nam po eni strani še slabšajo pogoje dela, po drugi strani pa nas silijo v boj za najosnovnejše pravice. Kultura je tako popljuvana in pohojena, in to ni prav nič dobro za nikogar od nas. Vendar mislim, da se kot glasbenik rodiš in se za to ne moreš odločiti. Lahko pa se odločiš, ali boš skrbel za svojo blagovno znamko ali ne. In s tem pristopom se potopiš globoko v sistem, kjer je poblagovljenje tvoje ustvarjalnosti neizogibno. Za marsikoga je to danes normalno, a mislim, da je precej škodljivo in bi se morali temu neizprosno upreti.

Bi kaj menjal iz svoje glasbene preteklosti?

Mislim, da ne obžalujem ničesar.