V prihodnost z odmevom prednikov

Skladbe Nine Virant, ki jih v projektu-zasedbi VIRA, nasledniku Ansambla za preužitek, predstavlja na prvem samostojnem avtorskem izdelku niei, korenine poganjajo v slikovitih pokrajinah poezije, medtem ko se melodične krošnje (ob kostanju so te eden od leitmotivov Predstave iz Balistraata, ki jo zaznamuje večglasni refren iz igrive interpretacije zloga -la) razraščajo v preplet šansona, sakralnega petja, jazza, napevov iz tradicionalne balkanske glasbe in repertoarja slovenske popevke. Program bo premierno predstavljen na prvem večeru letošnjega Jazz festivala Ljubljana, s katerim avtorico veže njegova šestdeseta izdaja v letu 2019, ki jo je otvorila z zasedbo LAS, posvečeno preučevanju slovanskega ljudskega izročila. Poleg tega se je ljudski motiviki posvečala v etno-eksperimentalni Dvojini v sodelovanju s pianistom Rokom Zalokarjem. Po drugi strani z mednarodno zasedbo Barmy FiveSeveN posega po elementih progresivnega rocka in elektronske glasbe in je dejavna tudi na področju sodobnega gledališča. Kljub spogledovanju z ljudskim materialom se Nina Virant s pomočjo omenjenih pristopov in prvin potrjuje kot ena zanimivejših sodobnih izvajalk in popularnih izvajalcev ter kot avtorica vsebinsko zaokrožene in estetsko dovršene slovenske glasbene kulture.

Nina Virant je pretekla različne gore in morja umetnosti (prirejeno po verzu »Moje telo je preteklo vse gore in vsa morja« iz skladbe Gore morja), da bi se vrnila, od koder izvira – k sebi, kakor je naslovljena uvodna skladba. In k slovenskemu jeziku, po čemer se morda še najbolj razlikuje od svoje generacije, ki korenine in domači jezik v želji po globalnem dometu včasih celo zanika.

K svojemu nikdar dokončanemu raziskovalnemu potovanju je povabila študijsko kolegico Veroniko Kumar. Skupaj ustvarjata pretresljiva, valujoča večglasja, ki so postavljena v središče, medtem ko norveški bobnar Gard Nilssen skladbam daje intenzivnejšo dinamiko (Brezčasju, Znanka, Gore morja, S kričečim smehom, Predstava iz Balistraata). V skladbi Nekoč, nekje spet na klaviaturah gostuje Micah D. Edward Graves, Biserka Virant pa je pripovedovalka v sklepni Sebi – S kričečim smehom. V slednji se pesem prepleta s pesmijo in sprijema v trdno zasidrano recitiranje, sprva zasanjano, nato pa brezkompromisno klicanje oziroma iskanje sebe, drugega, pesmi, različnih umetniških form, življenja, glasu, želja, a predvsem sebe.

Sodeč po celoti, se je našla. Našla se je v odmevu izkušenj prednikov in lastni preteklosti, kot poudarjata mestoma arhaična izbira besed in interpretacije, obarvane s tradicionalnimi načini petja (npr. Brezčasju), ter v tišini, ki jo vodi k spevni prihodnosti, nakazani z otroškim vriščem v uvodni skladbi Sebi. V tej poje: »Ta kraj … Je bil. Prej, zdaj. Bo ostal istih barv, tkal bo iste nasmehe ulic in iskrice v polknih in durih. Stal bo z istimi petami vseh tistih, ki sem jih ljubil. In ostal bo. To ti obljubim. Ljubim.« Čas je medtem neprekinjeno tekel in teče naprej, kot nakazujeta dvojčka, sestavljena v zlitino večpomenskih, a vedno poslušljivih skladb Brezčasju in Gore morje ter Znanka in Nekoč, nekje spet. Gre za eno od posebnosti, poleg poustvarjanja zvonov (Znanka), vključevanja efektov (Gore morja), občasnega prehajanja inštrumentalnih linij v ospredje (Nekoč, nekje spet), ponavljanja odsekov in besednih iger (Znanka, Dan na dlan), raznolikih dvo- in večglasij ter bolj svežega, inovativnega izraza, ki tukaj in zdaj veže s preteklostjo in prihodnostjo.

Kljub spogledovanju z ljudskim materialom se Nina Virant s pomočjo omenjenih pristopov in prvin potrjuje kot ena zanimivejših sodobnih izvajalk in popularnih izvajalcev ter kot avtorica vsebinsko zaokrožene in estetsko dovršene slovenske glasbene kulture.