V Šmartnem so posneli melodijo za demonstracije v Londonu

Na četrti izdaji Brda Contemporary Music Festival, ki je potekala med 11. in 13. septembrom, je angleški vokalist Phil Minton posnel pripev za pesem, ki so jo naslednji vikend izvedli na protestnem srečanju People's Climate March v Londonu. Na sklepnem večeru je Minton kot nosilec festivala nastopil v duu s festivalskim selektorjem, bobnarjem Zlatkom Kaučičem, po njunem duu pa je bila na vrsti produkcija delavnice Feral Choir, zbora, ki je odpel sloviti pripev na mestu samem, kar so takoj posneli na Zoom in obdelali v Abletonu.

Šmartno je svojevrstna slovenska različica Motovuna, mestece v Brdih nad Novo Gorico, v zaledju Trsta, kjer slovenski bobnar Zlatko Kaučič, 61-letnik, udejanja tretjo etapo svojega življenjskega projekta. »Bogu za hrbtom,« kot pravi. Zgodba gre takole. Zaradi spora s krutim patriarhalnim modelom, njegov oče je bil namreč miličnik, se je že kot 18-letnik preživljal z rockovsko glasbo po t. i. Piper Clubs v Italiji. Ko se je preselil v Švico, je v 70. letih odkril svet improvizirane glasbe, ki ga je popeljal v Španijo in na Nizozemsko, od koder se je vrnil sredi 90. let, po očetovi smrti. Kot je izjavil v intervjuju, objavljenem v knjigi Mojstri ob kaminu Petra Amaliettija, mu Brda ustrezajo zaradi tišine, do katere je v metropolah, kjer je živel, nemogoče priti. Poudarja, da je najbrž edini belec, ki je tenorskega saksofonista Archieja Sheppa, sicer dramaturga, ideološkega dediča črnskega islama, spremljal na bobnih. In to kar dvakrat! O začetkih festivala Kaučič pove: »Potem ko sem leta 2011 prejel nagrado Prešernovega sklada, mi je župan v imenu mesta iz ponosa podaril še denarno nagrado. Če bi bil idiot, bi vse ostalo pri tem, da bi 5000 evrov pospravil v žep in bi v prihodnje, ko bi igral naokrog, za svoj honorar postavil to mejo in bi počasi propadal ... Ker pa je bila v tistem obdobju komunikacija med slovenskimi in italijanskimi glasbeniki zanemarljiva, kajti na tej meji smo, tudi zgodovinsko gledano, imeli veliko težav, sem menil, da je treba narediti festival kreativne glasbe, za začetek pa sem izkoristil dejstvo, da smo že imeli kar nekaj koncertov v klubu Strelišče. V ta klub sem svojčas kot na svojevrstne javne vaje vabil številne glasbenike, denimo Enrica Ravo, Paula Bleya pa Gianluigija Trovesija, ki so pač imeli koncerte v bližini, koncerte pa je obiskoval tudi Boštjan Cvek, čigar festival Jazz Cerkno prihodnje leto slavi 20-letnico. (Misel na) jazz v Brdih je bila takrat ljudem šokantna, čeprav ne tudi radikalna, zato smo počasi predstavljali modernejše plati jazza. Skozi klub sem rad uvajal tudi druge medije, kot so skulptura, instalacija in poezija; in na tem festivalu se odvija ista zgodba. Povabil sem torej kolega Giovannija Maierja (ki živi na drugi strani meje in predava na konservatoriju v Trstu), da bi poizkusila narediti nekaj skupaj, pokazati in dokazati, da lahko narediva nekaj lepega ... Na to so se navezali lokalni glasbeniki iz združenja Dobia Lab, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo, kaj šele, da bi vedel, kako kakovostni so. Počasi se je ta odnos začel odpirati, čeprav mora biti jasno, da denarja praktično nimamo,« sklene Kaučič. Člani kolektiva Dobia Lab so v dvojnem ansamblu Orchestra senza confini/Orkestra brez meja ob simultanem dirigiranju Kaučiča in Maierja tudi odprli festival.

Na prvi izdaji festivala, leta 2011, je gostoval Evan Parker, najpomembnejši post-coltranovski tenorski in sopranski saksofonist. Glasbeniki se spominjajo, kako so iz stolpa v ulici, kjer je spal, vsako jutro ob devetih odmevale skladbe Theloniousa Monka v zvoku sopranskega saksofona. Čisto kot solza. Drugi večer festivala je potekal jubilejni koncert, na katerem je nastopil tenorski saksofonist Flavio Brumato, pri katerem je iskra modernega jazza tlela tudi na vasi. »Do nedavnega sam za človeka niti slišal nisem. Gre za upokojenca, ki me je presenetil s svojim tonom, filozofijo, mišljenjem. Včasih se zgodi, da kaki glasbeniki živijo deset metrov stran od tvoje hiše, ti pa v bistvu niti ne veš, kaj se tam dogaja. Naš festival je odprt tudi za take zgodbe – en pozabljen človek, bojazljiv, zelo pošten. Lahko bi rekli, da nima samozavesti, čeprav je dejstvo, da ima samosvoj sound in ideje. Ne rabiš 5000 (evrov) za nek bend, če ti že pred vrati stoji glasbenik s svojo štorijo. Danes je tak čas, da vsi želijo biti zvezde,« skomigne Kaučič.

Ker se je Kaučič posvetil tudi pedagoškemu delu, moramo kot zgodnejše etape njegovega delovanja na lokalni ravni izpostaviti delo z bendom Kombo. Ob njegovem ustanavljanju so medse sprejeli vsakogar, ki je bil muzikalen, ne glede na žanrsko nagnjenje, tako da so bili v prvi zasedbi trije kitaristi, kontrabasist in električni basist ter celo trije bobnarji. Z njimi je Kaučič posnel tri albume in jih v vlogi dirigenta in skladatelja popeljal na nekaj evropskih turnej. Na festivalu je tokrat predstavil ansambel Perkakšns, posvečen afriškim tolkalom, ki ga vodi Anže Kristan. »Stvar je odvisna od tega, kako poučuješ mlajšo generacijo. Če jih vse naučiš pravilno, informacije, ritme in koncepte, bo zadeva delovala. Gal je samo del novih generacij, ki prihajajo skozi Kombo, ki pa obstaja 12, 13 let. Gal je eden od mulcev, ki so jih starši vodili na koncerte. Moramo delati na edukaciji, šole jazza danes proizvajajo idiote, ne pa jazzistov. Kajti jazz glasba ni – nota! To je samo stvar, napisana na papirju, jazz glasba je življenje. Nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Seveda moraš biti izjemno talentiran, da to postaneš, izreden, skoncentriran, ampak to bo delovalo samo s pravilnim načinom in s pravim učiteljem. Kaj pa današnji model glasbene šole? Poglej primer Phila Mintona; nekdo bo rekel, da je to samo kup dreka, ampak iz njegove osebe veje muzikaličnost, kreativnost. Ta festival ima to možnost, da en sam glasbenik v treh dneh ustvari premik v glavah, da so ljudje srečni,« preroško pravi Kaučič.

Med delavničnimi vajami se je v zadnjo vrsto večkrat prikradla Emica, 89-letna gospa, ter z velikim zanimanjem spremljala vokalne bravure in eksperimente udeležencev. Najstarejša občanka Šmartnega je s svojo žensko avro dala festivalu posebno draž. 74-letni Minton se je rodil v Torquayu, v Walesu, staršema pevcema. Na delavnici Feral Choira je ponujal pouk v tirolskem jodlanju in mongolskem grlenem petju, medtem ko je ogrevanje glasu začel s smehom in spodbujal udeležence, naj na ta način izrazijo svojo osebnost. Pri oblikovanju glavnega pravila izražanja za produkcijo delavnice je sugeriral, naj ponavljanje idej ali fraziranje ne postane avtorski pristop. Spomnil se je, da je v Mogadišu na delavnici za somalijske žene ugotovil, da se ženske ne smejijo, saj jim tradicionalna kultura tega ne dovoljuje. V intervjuju za RTV Slovenija je poudaril, da se korektnost v družbi manifestira prek načina izražanja z glasom. Še do nedavnega se je od žensk pričakovalo, da govorijo v visoki legi, medtem ko je bil za moškost rezerviran globok glas. Od udeležencev je zahteval, da oponašajo človeka, ki pada z nebotičnika, ali da iz sebe iztisnejo glas komaj rojenega otroka. Pri navezovanju na specifiko, ki zadeva glas in so jo podedovali jazzovski trobentači (Minton sam je sicer izjemen freejazzovski kornetist), nas je razsvetlil s posnemanjem posebno globokega glasu Satchma oziroma piskajočega – Milesa. Med delavnico je povabil udeležence, naj čustva izrazijo z žvižganjem, in nas spomnil, da je to za izražanje čustev veliko lažje, zlasti v predšolskem razvoju, kot pa motorično zahtevne blokflavte. Nastop Feral Choira – spomnil se je, da je svojčas v Srbiji videl časopis s podobnim imenom (Feral Tribune – op. a.) – se je sklenil z ovacijami občinstva in ob številnih paranastopih ter burlesknih mikroperformansih, ki smo jih v treh dneh z njim doživeli v off-programu festivala Brda.