14.12.2020

V živo iz Štale: prvi trije iz leto stare serije koncertnih posnetkov

Trojček izdaj koncertnih posnetkov iz kluba Štala v Lokavcu, s katero sta KUD Kussa in Založba Klopotec začela serijo koncertnih posnetkov, katerih vezni člen je tolkalec Gal Furlan.

Aleš Rojc

Quadro Dialogorum / Ab nor mal / 4G rate

Furlan, Maier, Simon, Cogliando / Furlan, Resnik, Brdonč / Schiaffini, Pacorig, Maier, Furlan

Quadro Dialogorum / Ab nor mal / 4G rate

Klopotec
2019

Trojček izdaj koncertnih posnetkov iz kluba Štala v Lokavcu bo kmalu zabeležil obletnico svojega izida. S trojico lani poleti posnetih špilov je KUD Kussa skupaj z založbo Klopotec začel serijo, ki je do danes, v tem koncertno težavnem obdobju, že navrgla nekaj posebno odmevnih primerkov. Serijo zaznamuje tudi tolkalec Gal Furlan, ki je že v zgodnjih letih na zadnje čase izjemno produktivno pot improvizatorja vstopil skozi šolo Zlatka Kaučiča. Gal Furlan je v preteklem letu opozoril nase s solo izdajo in nekaj drugimi posnetki, za tokrat aktualno serijo koncertnih posnetkov pa sam raje kot svojo prisotnost izpostavi prostor njihovega nastanka. Klub Štala, ki je v različnih barvah prisoten že kot motiv ilustracije na ovitkih omenjenih izdaj, je za svojo prisotnost v obdobjih brez koncertov s tem nenačrtovano dobil možnost drugačnega obstoja. S tem pa se ob tu neaktualnem vprašanju o »etičnosti« snemanja koncertov improvizacije in bolj aktualnem, povezanem z mnogoplastnimi težavami ob nepremišljeni ukinitvi kulturnega in glasbenega življenja ponuja še tretje. Namreč o izboru snemanih koncertov, o načinu katerega pisec ne vem nič, a njegovi rezultati po prvih treh izdajah počasi dobivajo obrise. V večini se držijo znane, logične in politično-kulturno ter geografsko pogojene povezave slovenskih in italijanskih glasbenikov ter glasbenic. In zaenkrat jim uspeva, da so zasedbe unikatne ter z izjemo že omenjene stalne prisotnosti tolkalca raznolike, vsaj v okvirih koncertnih usmeritev lokavškega kluba.

Klub Štala, ki je v različnih barvah prisoten že kot motiv ilustracije na ovitkih omenjenih izdaj (oblikovalka Špela Lutman), je za svojo prisotnost v obdobjih brez koncertov s tem nenačrtovano dobil možnost drugačnega obstoja. S tem pa se ob tu neaktualnem vprašanju o »etičnosti« snemanja koncertov improvizacije in bolj aktualnem, povezanem z mnogoplastnimi težavami ob nepremišljeni ukinitvi kulturnega in glasbenega življenja ponuja še tretje. Namreč o izboru snemanih koncertov, o načinu katerega pisec ne vem nič, a njegovi rezultati po prvih treh izdajah počasi dobivajo obrise. V večini se držijo znane, logične in politično-kulturno ter geografsko pogojene povezave slovenskih in italijanskih glasbenikov ter glasbenic. In zaenkrat jim uspeva, da so zasedbe unikatne ter z izjemo že omenjene stalne prisotnosti tolkalca raznolike, vsaj v okvirih koncertnih usmeritev lokavškega kluba. Tako velja za zadnjo, tudi na teh straneh nedavno recenzirano izdajo tria tolkalca z dvema vokaloma pa za izvrstni posnetek tria z Zlatkom Kaučičem in italijansko-brazilskim pihalcem Netom. Malo manj to drži za prvotni trojček izdaj, na katerem tri zasedbe v svojih sestavah tvorijo bolj tradicionalne povezave, ki pa jih obenem peljejo v različne zvočne sfere. Poslušamo jih po redu datumov koncertov, ki so zabeleženi na hkrati izdanih cedejih. 

Na Quadro Dialogorum se Furlanu in kontrabasistu Giovanniju Maierju na saksofonih pridružita Boštjan Simon in Mimo Cogliandro. Vsi štirje so združili poti že v Orkestru brez meja, nekateri tudi v manjših zasedbah. Obdobje spoznavanja je za četverico tako že mimo, najbolj uigrana med tremi zasedbami zato lahko od tipanja in iskanja takoj preskoči k polnejši igri, ki jo po svoje napove že ustrezno izbrani naslov. Dialog kot eden starejših elementov jazzovske improvizacije je sicer le ena izmed sestavin, ki opredeljujejo igro kvarteta, vendar ga poudari tudi učinek posnetka, v katerem saksofonista zasedeta vsak svoj kanal sterea. A to še ne pomeni, da njuni dialogi potekajo z vnaprej izbranih mest, pač pa se struktura prej plete iz intenzivne odzivnosti obeh pihalcev. Simon in Cogliandro pogosto posežeta po melodičnih strukturah, vendar nikoli zavoljo ubranega dopolnjevanja, saj je med obema vse preveč napetosti in kontrasta, zgolj hipnega približanja in odbijanja, kar jima omogoči, da se igra skozi vseh pet komadov zadržuje in vzdržuje med umirjenostjo tišine ter polnostjo skupinske igre, ne da bi se kadarkoli zares prepustila kateremu od polov. Podobnemu načelu sledi preostanek kvarteta, saj je videti, da nihče zares nikomur za dolgo ne prepusti neke vloge ali udobja. Namesto alternative kolektivne in solistične igre se tako kvartet raje odloči za stalne diskontinuitete in zasuke, s tem pa pusti presenetljiv občutek živosti in živahnosti tudi ob poslušanju posnetka.

Kitarist Aleš Valentinčič – Brdonč je neke vrste enigma na sceni, pojavi se le zelo občasno in priložnostno, največ v povezavi z nedavno ponovno obujenim Harlem Undergroundom, kjer k digitaliziranemu plazu ritma prispeva živčne in rezke kitarske prijeme. V triu s Cenetom Resnikom nastopi s precej bolj umirjenim zvenom, ki še najbolj izstopi tam, kjer mu Resnik prepusti besedo. Takrat se električni zven še najbolj nagne k barvitemu atonalnemu barvanju zvoka, ki pa je v večjem delu koncerta predan saksofonistovim frazam. Če se dialoški kvartet posluša kot dinamično frontalno spopadanje, odbijanje in vrtinčenje delcev, je trio na plošči Ab nor mal z Resnikom in Brdončem veliko bolj podoben njihovemu vzporednemu padanju, med katerim se občasno sprimejo ter ponovno odtavajo. Zaradi tega se mi od treh posnetkov tria tisti, ki je naslovljen Abnormal sub normalities, zdi še najšibkejši, saj se na njem posamezne ideje nizajo brez stalnejše navezave, dinamičnost pa je prepuščena vzporednemu vključevanju in izpadanju posameznih glasov.

Tretji posnetek, 4G rate, je naslovljen preprosto po začetnicah imen članov kvarteta, tokrat skoraj v celoti italijanskih glasbenikov. Ponovi se par Maierja in Furlana, zelo izrazit značaj pa kvartetu dajeta trombonist in starosta italijanskega jazza Giancarlo Schiaffini ter Giorgio Pacorig, ki ga pri nas najpogosteje slišimo igrati v določenih zasedbah Ceneta Resnika, pridružil pa se je tudi razširjeni inačici Koromačev. Pacorig v manjših zasedbah izstopi kot zvočni raziskovalec na električnih klaviaturah; in tudi tu da njegov fender rhodes v tandemu z atonalnimi vzdihi trombona četverici izrazit značaj. Sama zvočna komponenta pa se tu v večjem delu odmakne od vtisa individualnih delcev v gibanju ter namesto tega nastopi kot težka in plazeča se enota, v kateri različni inštrumenti le dodajajo svojo dimenzijo zvoku v pretežno tihih, po svoje statičnih registrih. Zvočno zanimiva zasedba se šele v drugem delu prevesi v bolj izrazito igro, ki pa ostane razpeta med električnim jazzom v iskanju in zanimivejšim delom počasnega širjenja in preiskovanja barvne palete zamolklega zvena.