Vavčer kreativne kvalitete

Korak. Mo(go)čna beseda. Že slovarsko je lahko en sam korak gibanje, ukrepanje, dejanje. Bo kar držalo. En korak v levo in desno stran je (anti)politično prestopal Martin Krpan v To ni političen song. En korak je prepevala Panda, Siddharta je v Korakamo poudarjala, da »korakamo, ker nas ne vidijo«, dvojec 2B pa je lani v dvojini osvajal z Najinimi koraki. Zato je toliko tehtnejše, ko zasedba, kakršna je Divje jezero, naslovi album Korak iz okvirjev. Sploh s takšno naslovnico. In da, besedili. Tokrat Divje jezero zapoje. Korak iz okvirjev bi bil v letu 2020 v vsakem primeru artistični presežek in dokaz, kam lahko pripeljeta vztrajnost in iskanje lastnih zmožnosti. Divje jezero je moralo posneti tri albume, zato da zdaj na četrtem suvereno in genialno sproža še z besedami vse, kar hoče. Kakor da je prav to želela skupina delati od samega začetka, vendar so se šele zdaj pokazale izkušnje, menjave, zrelost. Pot. Pot prinese Korak iz okvirjev, po katerem je zdaj ključno vprašanje, kam še potlej...

Zatorej to – pa se sploh še ne pogovarjamo o okvirjih – ni le korak. Precej več je. Tek, kas, galop, popotovanje, dogodivščina. In še dalj in še dlje, vse to je četrti album Korak iz okvirjev. Skupina je postala sekstet in spoznala nove okvirje. Ne preseneča torej, da so že okvirji na čudaško mamljivi naslovnici popokani, prelomljeni, razpadli. Okvirjev ni več. Ne v tako narejeni, dehteči, prepričljivi, buhteči glasbi. Pač Idrija. Tam vse od Swenaka žanre vztrajno izpilijo tako zelo, da jih zase uokvirjajo na novo. Da potem vse te okvirje presežejo. To je Idrija. Kjer tožilnik vedno ostane imenovalnik in kjer zasedbe nikdar ne zapusti prvinski vzgib. 

Divje jezero je posnelo enega bolj zabavnih zahtevnih albumov pri nas. Zahtevna zabava je tole, ampak taka, ki na(d)gradi. Izkušnja poslušanja glasbe, vredna radovednosti. In poda jo takšna produkcija, da je dediščina skupin Predmestje, Jutro, September še vedno živa, zdrava in migetava. Je pa vstopna točka za poslušalca ključna. Korak iz okvirjev je album, ki povzema in nadgrajuje vse tri predhodnike, Divje jezero (2009), Mestni vrvež (2015), Pobeg iz blodnjaka (2017). Kar sicer ne pomeni, da so tisti brez divjega abonmaja prikrajšani, ne. Edino, kar je treba imeti, so »začarane oči / fokusirane v eno točko / iščejo, kar že dolgo imajo / ne vidijo, da stojijo pred lastno ograjo«. Divje jezero nemudoma v uvodni pesmi Padec na trdna tla namreč zlahka preskakuje ograje, pred katerimi bi se drugi že zdavnaj obrnili. Skoči čez ograjo, okvirje in realnost. Naravnost na trtico poguma umetnosti: »Višje ko letiš / redkejši je zrak / ko vesolja se bojiš, močnejši je ... Padec na trdna tla!«

Da, besede, vokal. Za skupino, tako suvereno, uigrano in prepričljivo v svoji inštrumentalnosti bi lahko bil Žan Sedej tak preskok, da bi si skoraj lahko nadeli novo ime. Pa ni potrebe. Sedej pokaže, da do še tako Divjega jezera priteče tudi tiha reka, ki bregove dere, oziroma v njegovem primeru prilagodljiv, zgodbeni in prepoznaven vokal, ki vedno ve, kdaj je čas zanj. Torej vokal kot podlaga, spremljava, da že takoj na začetku slišimo vse, kar lahko Divje jezero ponudi. Vključno z vložki bobnarja Luke Čibeja, ki je prispeval praktično vsa besedila, med katera preudarno vstavlja samostalnike, prislove, celo glagole s svojimi pejsaži. Da tega, kaj se zgodi, ko skupaj v fuzijo harmonije krenejo Aleš Golja (kitara), Žiga Kovačič (klaviature) in Tomi Peljhan (klarinet, saksofon), ne bi prehitro hvalili.

Korak iz okvirjev deluje obenem kot pripoved, kakor da bi na četrtem albumu Divje jezero z besedami poudarilo točno, kdo in kaj je. Pa ne spet tako, da bi povedalo preveč. Ali premalo. »Ukvarjamo se s problemi, ki nimajo smisla, nobene ni koristi«, pravi besedilo pesmi Drugam, najbolj rockerskega komada na plošči z osmimi skladbami. Osem skladb je retro, stara šola, klasika. Gre torej za album, ki ga definira vsaka skladba posebej, kakor se zgodi prav v Drugam, eni od treh skladb, ki grejo čez sedem minut. To so skladbe, ki dajo občutek, da so še daljše od sedmih minut. Najbrž zaradi Žige Kovačiča. Njegovo prehajanje na Hammond orgle daje toliko prostora, da lahko Golja na kitari spominja celo na Hendrixa. Ves ta čas pa Sedej vskoči ravno tolikokrat, da skupina ohrani vse, kar je že imela na treh predhodnih albumih, le da zdaj še dodaja. Gas. Seveda ni težko najti legendarnih zgledov (Rush, Emerson, Lake & Palmer), zlasti kadar Alen Bogataj na basu niza osnovno strukturo. 

Korak iz okvirjev je toliko bolj, no, dejansko korak iz okvirjev, ker ponudi Nad tokom in skupaj s to pesmijo gostovanje Vesne Zornik (Katalena, Brest). Čeprav je Nad tokom najbolj »popevkarski, durovski« moment na albumu, je še vedno velik, a obenem dobrodošel izziv, da postane popevka tedna na Valu 202. Bržkone zaradi inštrumentalnega dela, vendar so prav vsi artistični notranji izzivi tisti, zaradi česar je Divje jezero nekaj, kar je vavčer kvalitete. »Pozabi na / instant rešitve. / Kar pade z neba / ima noge hitre,« je pronicljivo sporočilo za čas, v katerem se bi peljali, a ne bi zares radi, da nas odpelje. Vzemi le najboljše od tega, kar imaš, je geslo, ki se kar pretopi v Virtualno generacijo. Morda je prav tu vokal Sedeja toliko bolj dobrodošel, saj se vrne v čas, ko bo svet spet mlad. Naj se sliši še tako pop retro, je sporočilo kritika časa z zahtevnim refrenom: »Naprezamo se, da z napravo bi človeško naravo zamenjali. / Naj pogovarjamo se z ljudmi, ne virtualno, iz oči v oči.« Že res, da je pesem zelo direktna in je tak tudi aranžma, a receptura je moderna, evazija iz realnosti. 

Druga polovica albuma se z naslovno skladbo prelomi, vendar potrpežljivega poslušalca še vedno nasmeji. Kakor da bi Divje jezero na tej točki že igralo v živo, se poigravalo z vložki, preskoki, modulacijami. Češ, kakor pač pride, ampak še vedno brez pretiravanja. Bobnarski vložki tu, harmonije tam ter ovijanje Sedejevega vokala – to je »korak iz okvirjev / splošnih zakonitosti / korak iz okvirjev / iz svoje cone udobnosti«. Pisati recenzijo albuma je na tej točki po svoje že skoraj izzivalno, če ne vnemar, saj se zdi, da Divje jezero piše lastno recenzijo, ko oceni »pravilen pogled, narobe obrnjen«. Točno to. Cona udobnosti? Ironično je, da je šesterec na tej točki tako vehementno uigran in nebrzdano kreativen, poslušalec tako kar ne ve, kaj še ga bo dočakalo. Ključno na tem mestu je zato vprašanje, za koga je Korak iz okvirjev še cona udobnosti. 

Komad V Beogradu ponuja svojevrstno udobje, če ste kadarkoli doživeli dober beograjski žur ali preprosto hodili po ulicah srbske prestolnice. »Nič več misli, nobene filozofije / sanje o usodi in lučeh Sofije ...« je interna fora, za katero ni nujno, da jo razumete. Je gola psihedelija, nobenih omejitev, čista doza kreative. Navidezna pot proti prepadu, ki ni prepad, saj smo še vedno del albuma, ki je imel okvirje. 

In potem je tu Nebit. Kakor da bi Pink Floyd srečal Srečka Kosovela in mu dal kitaro v roke. Pa morda še Antona Podbevška na bobne. Tole je prog-kons-jazz-rock, največji odklon že tako družbi odklonilnega albuma. Jože Kos Sine, avtor besedila, je dal zasedbi hud izziv, sploh Žanu Sedeju. Besedilo namreč nima klasičnih (nedoločnih ali izpeljanih) glagolov. Deležje, dve, to je to. »Dzip dzip dzip, neskončen dan / megastroj, sprhnitev jaza / duh razbit, un ičene opore / obrava v smrt / potop pozabe / j a a a a a a a a a a a!« Divje jezero pred tem z refrenom še poskrbi, da komad vendarle ne odjadra predaleč. Vse ostalo pa ... je odprto. Čisti odlom, eksplozija družbenokritične kreative. Po zadnjem kriku v Nebit tako ne ostane nič drugega, kakor da nas vsaj malo pomiri z uvodnim klavirjem sklepna Lesena ptica. Kovačič umiri Divje jezero v »Sladki ribnik«, čeprav se izkaže, da je najdaljše besedilo na plošči, dobra stara zgodba, skoraj basen oziroma pravljica. Sedej namreč boža, poje pravljico, ki morda to ni, a bi želeli, da bi bila. 

Korak iz okvirjev bi bil v letu 2020 v vsakem primeru artistični presežek in dokaz, kam lahko pripeljeta vztrajnost in iskanje lastnih zmožnosti. Divje jezero je moralo posneti tri albume, zato da zdaj na četrtem suvereno in genialno sproža še z besedami vse, kar hoče. Kakor da je prav to želela skupina delati od samega začetka, vendar so se šele zdaj pokazale izkušnje, menjave, zrelost. Pot. Pot prinese Korak iz okvirjev, po katerem je zdaj ključno vprašanje, kam še potlej, ko se enkrat (za)pove: »Povej mi zgodbe, ki jih nisem razumel / takrat sem odlašal, nisem si časa vzel. / Resda trenutek ne more spremeniti sveta / zgodba v mislih vedno ostane zapisana.« In to je Divje jezero, nerazumljene zgodbe, ki jih razumeš, kadar si vzameš čas. Ne bo spremenilo sveta, bo pa ostalo. Nekoč se namreč pokaže rep izgubljene ptice.