Večer brez noči

Skupina Nenad Kriljiv, v kateri najdemo prekaljena imena z glasbene in filmske scene – Gregorja Grudna (glas), Uroša Buha (boben, glas), Matjaža Ugovška (kitara, glas), Andreja Škoberneta (bas) in Larena Poliča Zdraviča (kitara, glas), se je prvič zbrala leta 2003 in po nekaj nastopih naslednjega leta razpadla. Vendar bi bilo, sodeč po reanimaciji in pričujočem prvencu, ustrezneje reči, da je le zamrznila svoje delovanje in ustvarjanje. Zato že ob prvem poslušanju Istoimenskega albuma zaznamo, da ne zveni progresivno, ampak zrelostno in sila nostalgično. Žanrsko so fantje na pol poti med kitarskimi atavizmi grungea in pri nas tradicionalno všečnim srednjim tokom rockovske izpovedi. Ob vsem spoštovanju do nenadkriljivih inštrumentalistov, ki na albumu poskrbijo za zvočno perfekcijo, skupino poganja predvsem besedišče, za kar je nedvomno zaslužen frontman Gregor Gruden, čigar glasovne vragolije niso bile nikoli pod vprašanjem. Žanrsko so fantje na pol poti med kitarskimi atavizmi grungea in pri nas tradicionalno všečnim srednjim tokom rockovske izpovedi. Ob vsem spoštovanju do nenadkriljivih inštrumentalistov, ki na albumu poskrbijo za zvočno perfekcijo, skupino poganja predvsem besedišče, za kar je nedvomno zaslužen frontman Gregor Gruden, čigar glasovne vragolije niso bile nikoli pod vprašanjem.

V uvodni skladbi Trafika se kristalizira esenca skupine, ki v rahlem blues-rockovskem okviru izpoveduje zgodbo slehernega mestnega vsakdana, to je občutek, da se včasih zgodijo večeri brez noči. Skladba Kdo = kdo bi lahko bila iniciacija v odraščanje in korakanje skozi razumevanje življenja, kjer fantje pravijo, da »jaz ne verjamem v nasilje … determinizma«. Seveda ne gre brez dramaturških zank in lokov, ki zvočni in lirični pejsaž skupine zapeljejo v izbrušeno rock simfonijo, kot je na primer Veliki brat. S tematiko velikega brata se Nenad Kriljiv spoprijema večplastno in dovršeno, da se poslušalec počuti, kot bi se znašel v mini rock operi. Za razliko od tega komada se skladba Astronavt sliši kot jutranje prebujanje, grenko-sladkobna rutina digitalizirane komunikacije, v kateri se vsakdo prepozna kot del satelitske mreže mobilne sporočilnosti in navigacije okrog lastne osi. Bolezen? je neke vrste hommage skupinama Primus in Mr. Bungle ter vrhunec albuma tako po aranžerski plati kot po liričnem izbruhu, saj se Grudnov glas preobrazi in levi iz vrstice v vrstico, iz akorda v akord. Nadaljevanje v skladbi Kompozicija se prav tako spogleduje s prvinami grungea, in to prej Alice In Chains kot Pearl Jama. Čeprav fantje pravijo, da »ta kompozicija je brez motiva«, se ne bi strinjal, da njihova »lokomotiva« nima idej. Tako bi za konec raje dodal: le tako naprej!