Večno vračanje istega

Štiriindvajset let mineva od izdaje Največji zadetki, kompilacije pesmi s prvih dveh albumov legendarne domače zasedbe Avtomobili. Ko to ploščo primerjamo z letošnjo izdajo iste skupine, Sijaj, je zanimivo, kako malo se je v zvoku, besedilih in sentimentu spremenilo. Zgodnja dela vzbujajo enaka občutja, le da z manjšo razliko: Avtomobili v svojih klasičnih hitih izvajajo pesmi o hitro postarani mladosti, Sijaj pa stoji v okrožju te iste mladosti, ki zdaj pomlajuje zrelost. Dvojnost obeh življenjskih principov je očarala na začetku in očara zdaj. Gre za dialektiko gibanja in vztrajanja, za melanholijo, ki poraja voljo, in za moči, ki vodijo nazaj v melanholijo. Avtomobili so zvok »večnega vračanja istega«. Ta se vedno kaže v na videz lahkotni, a čustveno pretanjeni melodičnosti postnovovalovskega popa in seveda v nezgrešljivih besedilih, ki se gibljejo med poetično prefinjenostjo ter plemenito naivnostjo, zapeto z nikoli starajočim se deškim vokalom Marka Vuksanovića, ki kot lirski subjekt ves čas nekaj zasleduje ali pa se prepušča nostalgičnosti. Tako kot, denimo, The Smithsov ne bi bilo brez Morrisseya, enako Avtomobilov ne bi bilo brez Vuksanovića in njegove vokalne karizme, ki je ravno obratna od zajedljive in cinične, saj je upajoča, zvedava, izgubljena, a resda enako otožna. Najbrž prav stalno bivanje v preteklosti in prihodnosti omogoča mladostno sedanjost, ki se istočasno kaže kot tragična. Že od začetkov so Avtomobili opevali specifično slovensko melanholijo, implicitno pa tudi vzdušje slovenskih krajev. Tako je tudi na albumu Sijaj, kjer se srečamo s skoraj novodobnimi folklornimi žalostinkami, v katerih pa najdemo svojstveni mir; te upovedujejo življenje na vasi, običaje, pust. A Avtomobili pri tem ne prenehajo biti urbani, vseskozi si jih lahko zamišljamo kot glasove atomiziranih mestnih ljudi.

Omenjeno vračanje in ponavljanje je upovedeno v komadu Ista pesem: »ti vedno poješ / isto pesem / vedno snemaš / isti film«, kar bi lahko bilo naslovljeno tako na dejansko drugo osebo kot samega lirskega subjekta. »Nekoč bo vse bolje, zame je čas / verjel sem ti tedaj, verjamem še sedaj« zveni kot naslavljanje mlajšega sebe ali dvojnika. Ta dvojnik bi prav lahko bil lirski subjekt zgodnjih albumov, s čimer se zarisuje pripovedni lok v opusu zasedbe. Pesmi se vedno vračajo k samoprevpraševanju, k svoji duševni lástnosti, razpeti med začetki in konci. Zvok torej ostaja enako dvopolen, na unikaten način mešajoč igrivo melodiko in otožne tone, s produkcijo, ki poudarja globlji zven, v katerem kot v sluteni praznoti zveni veselje, hitrejši in počasnejši ritmi, pri čemer na pomoč tu in tam priskoči še romantični saksofon. Že od začetkov so Avtomobili opevali specifično slovensko melanholijo, implicitno pa tudi vzdušje slovenskih krajev. Tako je tudi na albumu Sijaj, kjer se srečamo s skoraj novodobnimi folklornimi žalostinkami, v katerih pa najdemo svojstveni mir; te upovedujejo življenje na vasi, običaje, pust. A Avtomobili pri tem ne prenehajo biti urbani, vseskozi si jih lahko zamišljamo kot glasove atomiziranih mestnih ljudi.

Lahko bi rekli, da se dozorelost kaže v ponavljanju z razliko. Zdi se, da je subjekt pomirjen s svojim nemirom in ponekod v blagih, skoraj sanjskih melodijah in besedah opeva distopični mir in sožitje. Na metaravni pa ta pomirjenost v nekem smislu zapolni omenjeno globino posnetkov, občasno igrivo hladni zven Avtomobilov, in na komaj opazen način dopolnjuje zgodnje delo zasedbe.  

Med trinajstimi pesmimi niso vse enako dobre. Po udarnem začetku začne album nihati in nekatere pesmi zdrvijo mimo nas kot dokaj povprečne, blede variacije najmočnejših. Lok se v drugi polovici umiri in znova preseneti z nekaj posrečenimi počasnejšimi komadi. Album bo brez dvoma pritegnil stare fane, ki ga bodo najbrž poslušali z zanimanjem in v kontekstu izrazno posebnega opusa zasedbe. Praznih rok ne bodo ostali niti novi poslušalci, saj se med komadi najde nekaj takih, ki jih lahko uvrstimo na priročne in trenutku primerne sezname predvajanja.