Vikend ljubimci

Lahkotni jazzy-pop izdelek z univerzalnimi sporočili, ki ga je podpisala zasedba Radio Mondo z večinskim avtorjem in pevcem Matejem Mijatovićem (avtor ali soavtor je Nebojša Mijatović), je mogoče zgrabiti z več plati.

Prva je, glede na naslov Zgodbe za dva, konceptualna, s čimer se da upravičiti vse aspekte albuma: zgodbe za dva, torej ljubezenske zgodbe, življenje v dvoje, kakršnokoli že je; gotovo pa gre za intimne in ponekod tudi humorne vpoglede v tovrstno partnerstvo. Druga je postaviti vsakdanjosti zrcalo skoz navidezne ljubezenske zgodbe: kako pravzaprav funkcionira svet, ki se vedno vrti okrog človeških razmerij in usod. Tretja pa bi lahko bila čisto nepretenciozna: ustvariti poslušljivo ploščo, ki se spogleduje s šansonom in jazzovskimi prvinami, torej nekaj, kar poslušalca, ki ne prenese instantne komercialne ponudbe, ne razočara že v prvem hipu.

Plošči inštrumentalno-glasbeno ni česa očitati; v zasedbi so odlični glasbeniki: bobnar Blaž Celarec, Jelena Ždrale z godali (violina, viola) in drugimi dodatki (marakas, vokal), basist Nino de Gleria, multiinštrumentalist Urban Grabenšek in gostje, med temi kitarist Luka Ropret, tolkalec Krešimir Jadronja, pevka Nana Milčinski in Neža Trobec, ki je zadolžena tudi za grafično podobo plošče. Prav na plošče Nane Milčinski se spomnim, ko razmišljam o zvoku pričujočega albuma. Aranžmaji služijo sporočilom, prostora za inštrumentalne egotripe ni, vse se ujema, kot je v navadi pri tovrstnih projektih. Manjka le nekaj eksperimentalne drznosti, odstopanja od vzorca lahkotnega jazzovskega popa, a tega od plošče pravzaprav niti ne pričakujemo.

Če preletimo naslove, se odstira še ena plat potencialnega konceptualnega aspekta: album se začne s skladbo Vikend ljubimca in konča z Zaspano nedeljo. Vmes je cel vikend, točneje: cel teden, zamejen z vikendoma. V naslovni skladbi se življenje v dvoje in morebitna ljubezenska zgodba oriše v malce širšem pomenu – protagonista imata razmerje, vendar odprto, dobivata se občasno, celo načrtno, vmes imata »teden«, torej svoje življenje, bržčas ločeno. Vmes so nanizane drugačne zgodbe, od trpkih do zabavnih, čeprav je humor na plošči žal umerjen nekoliko preveč na prvo žogo (Mica se krega), kdo ve, če namenoma; morda naj bi šlo za parodično-satirični postopek, ki pa je napisan preveč očitno, da bi zares uspel. Podobno je s pesmijo Pijano te pogledam. Mijatovićema je treba priznati, da jima rime gredo od rok, vsaj klasične, pričakovane (večjih presenečenj in svežih kontekstualizacij rim na žalost ni), besedila tudi tečejo, vendar včasih na račun nepotrebnih izpustov in okrajšav, ki ne delujejo prepričljivo v sicer nepogovornem besedilu oziroma niso dovolj dobro vpete v celostno sliko, da bi dobro delovale (tudi dodan i v »kakorkoli obrneš« bi v naslovni pesmi ne podiral mere, žal pa podre jezikovno koherenco pesmi). Sem velik pristaš kratkih nedoločnikov (brez opuščajnih znakov) in pogovornega jezika na splošno, vendar vseeno menim, da je treba najti pravo mesto zanj. V skladbo Mica se krega, denimo, taka kolokvialnost sodi brez nadaljnjega, toda zdi se, da je avtorja škoda za tovrstne »domače« vstavke na sicer solidno zastavljeni in izpeljani plošči. Kot rečeno, v kontekstu bi lahko šlo za reističen prikaz povprečnega slovenskega para, s čimer se uporaba postopka upraviči, a potemtakem bi veljalo jezik docela spremeniti v pogovornega ali narečnega, kar pa se ne zgodi. Podobno velja za Spomine. Baladno obarvane pesmi so prijetne, vendar ne povedo ničesar bistveno novega (»morje brez dna«, »zlata jesen«, »krčme, kjer se zapijajo spomini ...«).

Celotna avtorska podoba albuma deluje simpatično, a še po treh poslušanjih sem imel nekaj težav s tem, komu je dejansko namenjen in kateremu konceptu od zgoraj omenjenih bi dal prednost. Če je album namenjen populaciji, ki posluša, denimo, Nano Milčinski, bi veljalo preveriti nekatere besedilne postopke njenega deda. Za najširšo populacijo bo plošča z nekaterimi izjemami verjetno le prezahtevna. Če pa je namenjena tistim, ki imajo radi dobro odigrano ploščo, čeravno z nekolikanj sterilno zvočno podobo, kar je tudi sicer navada tovrstnih produkcij, je plošča to nalogo dobro opravila. Če definicijo šansona jemljemo v najširšem pomenu besede, torej kot »pesem«, smo dobili nov šansonski bend. Če pa definicija ostaja v okvirih uglasbene poezije, se bo treba znebiti nekaterih splošnih, že izrabljenih vzorcev. Ali točneje: splošne vzorce (rim, motivov in tem) bo treba izpeljevati drugače. Ljubezen je navsezadnje »a many splendoured thing«, kot pravi pesem.