28.06.2017

Vmes

Velkro sestavljajo Slovenec Boštjan Simon, Norvežan Stephan Meidell in Portugalec Luis Candeias – tovarišija, ki se je spoznala na študiju v tujini, zbrala in osnovala skupino. Tudi na drugi plošči vstopajo v druge eklektične glasbene svetove in v beg iz jazzovskih konvencij.

Ičo Vidmar

Too Lazy To Panic

Velkro

Too Lazy To Panic

Clean Feed
2017

Velkro ni več najmlajša glasbena skupina, ne po trajanju delovanja ne po starosti njenih članov (dva sta letnik 1982, eden 1978). Trem nekdanjim gojencem amsterdamskega jazzovskega učilišča, sicer znanega mednarodnega konservatorija, se ne glede na leta, prebita ob študiju, in kljub diplomam ni posrečilo ohraniti Velkra kot benda. Gre za eno tistih skupin, katerih člani se občasno zberejo in muzicirajo, naredijo krajšo turnejo ali posnamejo ploščo. Postava je nekakšen glasbeni agregat v prelogu, ki si prizadeva ubraniti odprto možnost, da je. Morda se z njo kaj pripeti, zgodi preboj ali tudi ne. To v današnjih zahodnih mednarodnih glasbenih svetovih ni nič novega, nasprotno, negotov obstoj postaja skupni imenovalec številnih glasbenih skupin – in čisto vseeno je, kateremu glasbenemu svetu pripadajo oziroma poskušajo iz njega uhajati. Takšen razdrobljen, na videz prožen modus vivendi glasbenikov tudi iz zgodovinske perspektive ni nič novega, novo je to, da skušajo iz njega scoprati vrlino, upravičiti njegovo neprestano begavost. 

Muziciranje je zavzeto, disciplinirano, vse, vključno z veščino improvizacijske medigre v nastavljenih komadih, je po svoje kunštno zapakirano. A temu albumu kljub novi zrelosti, očitnemu uživanju treh prijateljev pri igri, novemu zoženemu spektru manjka stara dobra »otroška« norost.

Velkro sestavljajo Slovenec Boštjan Simon (tenor saksofon, elektrofonija), Norvežan Stephan Meidell (kitara, bas, elektrofonija) in Portugalec Luis Candeias (bobni, tolkala) – tovarišija, ki se je spoznala na študiju v tujini, zbrala in osnovala skupino. Višja glasbeno izobraževalna ustanova danes postaja vodilna determinanta v glasbeni socializaciji, tudi v glasbah, ki se spogledujejo z bolj odprtimi formami in so nekako po definiciji bolj raziskujoče. Taka socializacija je poudarjeno mednarodna, a je vseeno čedalje bolj generacijska in s tem zamejena, le da seveda drugače. Zamenjala je nekdanjo mnogo tršo »šolo ulice«, klubskih špilov in specifičnih notranjih razmerij, načinov učenja in vajeniških dob v skupinah starejših, tudi začetnih prebijanj in spotikanj pri izgrajevanju glasbenih karier, kar je zlasti veljalo za jazz in njemu blizke godbe. 

Trije glasbeniki so danes bolj ali manj ponovno »doma«. Čeprav tu ne bi radi spet na veliko opletali z Norveško in materialnimi pogoji za glasbenike v tej skandinavski državi, kaže, da je med njimi predvsem Meidell najbolj zabredel v evropske vode napol institucionalizirane nove muzike, zabeljene s trendovstvom elektrofonije in že standardiziranega brnenja oziroma načinov obdelav in razstavljanj (zvoka) podobnih grešnikov. 

Ob prejšnjem albumu Don't Wait for the Revolution je bilo jasno predvsem to, da tiste muzike niso izvajali zapečkarji. Velkro je deloval kot prisrčen »free-indie« ansambel. Najbolj zanimivi so bili vstopi trojke v druge eklektične glasbene svetove, beg iz jazzovskih konvencij, sestavljanje in kombiniranje znanih elementov: v tem so bili fantje utelešenje senzibilnosti mlajših generacij (zahodnih) glasbenikov, ki so – kot številne pred njimi – ponovno odkrivale slasti in pasti repeticije, dromljanja, se utapljale v dodajanju in elektrofonskem obdelovanju zvoka, harmonski redukciji in obdelavi pulza.

Na Too Lazy To Panic je zdaj ta »trip« bolj obilno kanaliziran. Muziciranje je zavzeto, disciplinirano, vse, vključno z veščino improvizacijske medigre v nastavljenih komadih, je po svoje kunštno zapakirano. A temu albumu kljub novi zrelosti, očitnemu uživanju treh prijateljev pri igri, novemu zoženemu spektru manjka stara dobra »otroška« norost, da bi zares prepričal kot banda treh, ki iz hrupnih in zrnatih rock elementov ali iz preproste mikavnosti viže z omotično zanko povzroči več vznemirjenja, tenzije, odbite hladnosti ali emocionalne vročice. Tako pa ostaja vse nekje vmes. In teče. V tem je trojka sodobna glasbena skupina.