Vmesne postaje

Na začetku je bil Spiral Mind solističen glasbeni projekt kitarista Manuela Brajnika, ki mu je na dveh prejšnjih diskografskih izdajah, Constantly Variable (2018) in A Play Of Shadows (2020), uspelo vdahniti življenje polnokrvnega glasbenega prvokategornika. Manuel je vešče sublimiral zvočno okolje, v katerem se je osnovno kitarsko hrbtišče dvignilo nad klasično obrtjo rockovske improvizacije. Četudi so morda nekatere skladbe zvenele rahlo klišejsko, se je njihova pripovedna moč vsakič dokazala v prefinjenem avtorjevem občutku za dinamiko in dramaturgijo znotraj posameznih skladb. Tudi ko se je Manuel odpravil na bolj eksotična zvočna potovanja, smo bili priča nekonvencionalnemu glasbenemu razmišljanju, ki je v ospredje postavljalo avtorjevo refleksijo na dogajanje okrog sebe – kot da bi nam kozmopolitsko sporočal, da se v vsakem mikrookolju zrcali celotni svet. Dve leti za tem smo dobili aktualno glasbeno delo The Inbetweens, ki ga poleg Brajnika podpisujeta še Rok Babič (bas) in Gaj Bostič (bobni). Trio svojo zgodbo plemeniti s fino stkano sintetizirano zvočno mrežo, ki se, mehka kot pajčevina, razprostira med vmesnimi postajami. Ob prvem poslušanju plošče The Inbetweens je jasno, da je Spiral Mind naredil korak v pravo smer, kajti več rok in nog v analognem (o)prijemu premore več vmesnih postaj, ki temu glasbenemu delu dajejo prepotreben in diskreten šarm inštrumentalne godbe.

Za ustoličenje, če lahko uporabim izraz razširjene skupine, je bila odločilna uvrstitev Spiral Minda na jubilejni Klubski maraton 2020. Dve leti za tem smo dobili aktualno glasbeno delo The Inbetweens, ki ga poleg Brajnika podpisujeta še Rok Babič (bas) in Gaj Bostič (bobni). Trio svojo zgodbo plemeniti s fino stkano sintetizirano zvočno mrežo, ki se, mehka kot pajčevina, razprostira med vmesnimi postajami. 

Ob prvem poslušanju plošče The Inbetweens je jasno, da je Spiral Mind naredil korak v pravo smer, kajti več rok in nog v analognem (o)prijemu premore več vmesnih postaj, ki temu glasbenemu delu dajejo prepotreben in diskreten šarm inštrumentalne godbe. V uvodni skladbi Haxagon Valley se razodeva vsa virtuoznost glasbenikov, ki presegajo klasične žanrske zakonitosti in so na pol poti med nabrito hrupnim progresivnim rockom in pretkano umirjeno zakulisno avizo. Naslednja skladba, Exarcheia, poustvarja fabricirano okolje, kjer se kitarski zvok razgalja do svoje temeljne strunske ogolelosti, in sicer ob vseprisotnih digitaliziranih šumnikih, ki abstraktne podobe povezujejo v gibljivo zvočno sliko. Diametralno nasprotno se v skladbi Say znajdemo v prebujajočem se stanju in okolju, ki ga trio oblikuje v naraščajočem loku, tako da se zdi, da se inštrumentarij postopoma prebuja in nas vodi skozi urbane zvočne strukture, kjer tudi neizgovorjeno postane razumljivo. Nadaljevanje s skladbo Lagos nas nepričakovano preusmeri in vodi čez naravne, odročne, puščavske, savanske, džungelske, eksotične pejsaže, kjer rustikalno sozvočje vzpostavlja nekakšno plemensko fuzijo, v kateri se raztapljajo tradicionalni drugogodbeni afriški ritmi. V takem povzemajočem eksotičnem svetu se sliši tudi skladba Glassolalia, ki se nekje vmes med Balkanom in Bližnjim vzhodom razprostira kot neskončen interludij, kot da bi poskušali sestopiti iz prostora neutolažljivega izginjenja. 

Seveda gre za mojo osebno interpretacijo, ki jo vsakič znova poganja neverjetno slikovita godba Spiral Minda. Morda najbolj živo barvita se sliši v skladbi Ico, kjer že omenjeni glasbeni kombo dopolnjuje gostujoči saksofonist Matej Novak, ki vzdušju zatišja pričara nostalgični šarm kilometrskih filmskih odjavnih špic. Toda odjavna špica albuma je skladba Nostalgia of The Infinite, ki se s priokusom melanholije odziva skozi glasen, prodoren, mogočen in simbiotičen rudimentarni kitarski zvok in tektoniko elektronskega vibriranja. Album je priporočljivo poslušati v osami zvišanega polja decibelov!