Vodni svet Bienala Koper 2022

Osmi festival sodobne glasbe Bienale Koper se je letos odvijal med 29. novembrom in 3. decembrom, uvodni koncert tolkalnega tria Line Upon Line pa se je zgodil že 16. oktobra. Festival je pomemben dogodek za vse ljubitelje sodobne glasbe v slovenskem prostoru. Letos so organizatorji pripravili pester nabor enkratnih koncertov, ki jih je povezovala tema vode, s čimer so želeli opozoriti na ključni pomen vode za življenje in na njeno vlogo pri klimatskih spremembah. V vsakem od glavnih koncertov so izpostavili določen vidik vode: barvni spekter, ki ga odraža (na prvem koncertu so skladatelji napisali glasbo po navdihu poezije Lare Willewaldt v navezi s posameznimi barvami barvnega spektra), njene vezi (učenci Glasbenega centra Edgar Willems), svetlobo in njen lom v vodi (ansambel Neofonia v produkciji Zavoda Sploh), vodno spiralo v koncertu z naslovom Hydrargyrum (Primož Sukič), metapomen vode (ansambel .abeceda) in morje v delu Pélagos (zasedbi Neofonia in NeuverBand), medtem ko je spomin vode simbolizirala projekcija videa Ein slowakisches Undinen – Märchen der authentischen Paulina und das Dekordrama des Wassermanns auf dem Trockenen skladatelja Fabia Niederja. Poleg mednarodnih imen so se na bienalu predstavili številni slovenski skladatelji mlajše generacije, v nadaljevanju pa smo slišali tudi skladbe Tilna Lebarja, Urške Pompe, Uroša Rojka, Mateja Bonina, Melani Popit, Petre Strahovnik in Dréja A. Hočevarja. Koncerti so potekali v Koncertni dvorani Glasbene šole Koper, Pokrajinskem muzeju Koper in v Sv. Frančišku v Kopru. Vsak koncert je bil svojstven tako tematsko kot po zasedbi, hkrati pa so bili vsi povezani z vodo. Večer je bil nekaj posebnega tako zaradi gradnje skladb in »Simona« kot tudi bogastva informacij. Bienale Koper ostaja eno ključnih prizorišč sodobnega glasbenega ustvarjanja in uspešno kljubuje izzivom in oviram na svoji poti (tokrat je bil izveden brez podpore Ministrstva za kulturo). Kot preostali koncerti letos je bil večer s Primožem Sukičem nekaj enkratnega. Navdušil nas je tako s svojo izvajalsko specifiko kot z izborom del, predvsem pa s sproščenim vzdušjem, značilnim za bienale.

Nekaj posebnega je bil koncert Primoža Sukiča v četrtek, 1. decembra, v dvorani Glasbene šole Koper. Večer je nosil naslov Hydrargyrum, po živem srebru, ki je v nenehnem premikanju, sicer pa je bil prav tako posvečen vodi, gibanju. Prva skladba na sporedu je bila Be Petre Strahovnik. Gre za izjemno delo, v katerem se je skladateljica posvetila enemu samemu tonu in se osredotočila nanj. Ton poslušamo ves čas, vodi nas v globoko kontemplacijo ter nam omogoča, da se v celoti osredotočimo nanj. Pri tem je podvržen predvsem spremembam barve in jakosti, ki se skoraj neopazno prelivajo, nanj pa vplivajo tudi mikrotonalne spremembe, nato vse bolj slabi, se počasi mehča in usiha. Nanj proti koncu vpliva tudi rahlo igranje po strunah druge, klasične in ozvočene kitare, kot odzven na vodilni ton, ki zdaj ni več to, kar je bil na začetku, četudi ohranja svojo substanco s kontinuiranim ponavljanjem. Primož Sukič je delo izvedel mojstrsko in nas vodil skozi skladbo s popolno osredotočenostjo na osnovni ton in njegove premene, ki so se barvito odražale v prostoru. Zanimivo je, da je skladateljica ob izvedbi svojega dela predvidela sočasno predvajanje posnetka predhodne izvedbe, kar vpliva na našo zavest. 

Naslednja točka je bila posvečena skupini The Third Guy in skladbi Hydrargyrum, pri kateri je Sukiču na pomoč priskočil Matej Bonin, ki je skrbel za zvočne učinke. Osnovno pulzivno oglašanje piska so občasno spremljali in zmotili drugi zvoki, kot so šumenje in valovanje, medtem ko je pisk ostajal na višji frekvenci. Ostali zvoki so nevsiljivo obdajali osnovo ob sočasnem spreminjanju višine frekvenc, kar je stopnjevalo napetost, nato je skladba počasi izzvenela. Skladba sodi med tiste, ki so nastale iz posnetega materiala v času rezidenčnega bivanja v prostorih Werkplaats Walter v Bruslju in so bile naknadno obravnavane v studiu, kot je povedal Primož Sukič. Pri živi izvedbi te skladbe raziskuje, kako predrugačene večstezne posnetke uporabiti kot material za živo izvedbo in v kombinaciji z inštrumentom v živo. Tako je Matej Bonin po svoje preoblikoval dvostezni material in ustvarjal zvočno atmosfero skupaj z električno kitaro.

Zanimiv koncept si je zamislil Matej Bonin v skladbi Impulses V za električno kitaro in DADA mašine, ki so inovativno sestavljene iz električne kitare, paličic in elementov, kot so motorčki, ki sprožajo pomikanje batov, kot ogrodje mašine pa jih povezujejo lego kocke; napravo so duhovito poimenovali Simon. Bonin se je ukvarjal z odnosom med človekom in napravo. V poteku skladbe se soočamo s kitaristovim odzivanjem na zvoke, ki jih proizvaja mašina, in ta delno avtomatizirana, delno človeško pogojena skladba zveni kot poskus dialoga med živim in neživim, človeškim in avtomatizmom. Razširjene tehnike na kitari dodatno povečajo zvočno pestrost, v nadaljevanju pa smo spoznali intenziven duo na nivoju energetskega naboja zvoka kot simbioze na zvočno energetski ravni. V sklepnem delu smo ponovno prisluhnili Sukiču, ki se je inštrumentu posvetil s tihim izvajanjem na strune, čemur je sledila neke vrste akustična ekspertiza.

Zahtevni koncert se je nadaljeval z delom Harmonium Jamesa Tenneya, ki temelji na naravni intonaciji. Gre za počasno skladbo s fokusom na posameznih tonih, ki dobijo večplastno podobo z nasnemavanjem tonov v živo in odvzemanjem vsakega glasu posebej. Vsak ton se izživi, doseže razvoj od začetka do zaključka, vsak posamezni ton gre skozi opisani postopek.

Kreativno razpoloženje je ta večer trajalo do sklepne skladbe Try holding your breath Uroša Rojka. Gre za lucidno delo z učinki pedala, ki je obenem angažirano, saj govori o tem, da okolje ni manj pomembno od ekonomije – od tod naslovna misel, češ, naj tisti, ki ne mislijo tako, poskusijo zadržati dih, medtem ko štejejo denar. Skladba se odvija preko krajših gest, ki jih kitarist podaljšuje s pedalom in hkrati spreminja višino tona z odvijanjem in privijanjem strun. Pravi pendant postane grob zvok, nekakšen trušč in hitro preigravanje, ki se zdi kot vrvež in ob ponovni rabi pedal deluje kot brezobzirni poseg v »urbane« zvoke. Z odvijanjem in privijanjem strune postane zvok negotov in v nadaljevanju pospremi besedilo v angleščini, ki izraža osnovno idejo. Skladba deluje kot svarilo. Občinstvo je bilo glede na odziv navdušeno in Primož Sukič zaigral dodatek, skladbo Gamer francoskega skladatelja Pierre-Yvesa Macéja, ki je del performansa Enncyclopedie de la parole, Suite 4. Vsebina temelji na video igri, v kateri protagonista lovi tiranozaver in vanj pljuva strupene krogle. Sukič je to napeto dogajanje duhovito spremljal na električni kitari in ustvaril kratek, a intenziven monolog.

Večer je bil nekaj posebnega tako zaradi gradnje skladb in »Simona« kot tudi bogastva informacij. Bienale Koper ostaja eno ključnih prizorišč sodobnega glasbenega ustvarjanja in uspešno kljubuje izzivom in oviram na svoji poti (tokrat je bil izveden brez podpore Ministrstva za kulturo). Kot preostali koncerti letos je bil večer s Primožem Sukičem nekaj enkratnega. Navdušil nas je tako s svojo izvajalsko specifiko kot z izborom del, predvsem pa s sproščenim vzdušjem, značilnim za bienale.