Vokalna prostranstva

Četrti samostojni album Tjaše Fabjančič je nastajal pet let, opredeljujeta pa ga vsebinska in vizualna zaokroženost. Za slednjo stoji Saraja Cesarini, ki je pričarala skoraj pravljično vzdušje in na ta način povabila v skupek nežnih, zasanjanih, intimnih, milih melodij. Vendar te ostajajo takšne, le dokler se pozorneje ne posvetimo besedilom. V njih namreč avtorica razmišlja o življenjskem ciklu, o rojstvu in smrti, pa tudi (nedefiniranim) odhodom ter razdvojenostim, pomanjkanju bližine in minevanju časa, pri čemer so posamezni deli glasbeno poudarjeni. S tem v mislih deklico in žensko z naslovnice uzremo v novi luči, in sicer kot isto osebo v dveh različnih obdobjih, skladbe pa kot nagovor, katerega del je prav tako vprašanje, ali smo izbrali pravo pot. Kajti kot poudari v Od kod do kod (pod besedilo se podpisuje Nataša Kramberger): »Tu smo, imeli smo izbiro.« Pozornost vzbudi pretanjeni občutek za dinamiko, ki je v osnovi zamejen z intimno, čustveno obarvano izraznostjo, a nadvse premišljeno, saj se odraža v dodelanih večlinijskih partih, ponekod zgoščenih v večglasje in drugič prepletenih v mrežo misli, prehajajoč iz petja v recitacije.

Fabjančičeva je po rodnem Krškem izbrala Gradec, kjer živi še danes, vmes pa se je odpravila v Amsterdam, zato ne čudi, da je MINIATUREn, kakor je poimenovala ta stilno neopredeljeni izdelek, večjezičen. Nanj je vključila tako slovenska kot angleška in nemška besedila (v spremljevalni knjižici najdemo celo posamezne prevode). Še zanimivejše je dejstvo, da jezik ne vpliva na melodiko, kar se najizraziteje odraža v Sanjariji / Träumerei, kjer nemščina v sklepnem delu zamenja slovenščino. Mednarodna je tudi zasedba: pevka je k sodelovanju povabila kontrabasista Roberta Jukiča, bobnarja Philippa Kopmajerja in pianista Michaela Laggerja. Slednji ima poleg pevke na albumu najvidnejšo vlogo, medtem ko ostala člana dodajata barvo, kar velja zlasti za tenkočutnega Kompajerja. V ospredju sicer ostaja odnos med vokalnimi linijami in klavirsko spremljavo. Ta povede v tako rekoč vse skladbe in podpre vokal, na primer v skladbi Milina in (nemški) Miniaturi. Na splošno skladbe niso pretirano virtuozne, kar pa nikakor ne zmanjša klavirske vloge, ki vokalne linije poudari, jim doda vzdušje, jih podpre ali zgolj pospremi. Pri tem se pokaže, da vlada med Fabjančičevo in Laggerjem visoka mera razumevanja, kakršne smo, denimo, vajeni pri ustvarjalnoem in tudi življenjskem partnerstvu Steva Klinka ter Mie Žnidarič. Njuno melodiko s kancem dodanega vzdušja britanske pevke Rumer v sebi nosi skladba Traveling, medtem ko prej našteto ponazarja Vsako jutro, ki se z vprašanjem, »Komu bi obrisal solze, komu bi izpraskal sprijeni nasmeh iz vsevednega obraza? Koga bi držal za roko«, posveča prav iskanju bližine.

Pozornost vzbudi pretanjen občutek za dinamiko, ki je v osnovi zamejen z intimno, čustveno obarvano izraznostjo, a nadvse premišljeno, saj se odraža v dodelanih večlinijskih partih, ponekod zgoščenih v večglasje (Flower Daughter) in drugič prepletenih v mrežo misli, prehajajoč iz petja v recitacije (Maruša). Te vokalne igre veljajo za bolj ali manj edino presenečenje v dokaj enakomernem in umirjenem glasbenem poteku. Sicer sta omenjeni skladbi poleg As I Write These Songs tisti, v kateri ne povede klavir, temveč vokal. V slednjih dveh je to manj očitno, vendar se bistvo albuma MINIATUREn v resnici skriva v prebujanju prijetnih občutij in v popolni nevsiljivosti ter obenem v zavedanju, da je treba sprejeti, kar nam življenje prinaša na pot. Iskati in se spraševati, saj navsezadnje »potujemo čez morje, v drobcenih orehovih lupinah, spomin nam nadomešča veter« (Maruša, besedilo Daniela Kocmut).