Vokalni bend Kreativo navdušil polno dvorano Antonovega doma

Zadnja leta lahko v Sloveniji opazujemo porast števila malih vokalnih skupin, ki se ukvarjajo z izvajanjem priredb pop in jazz glasbe. Vse tisto, kar smo deset, dvajset let opazovali in občudovali od daleč, se zdaj zelo uspešno uveljavlja pri nas. Zato mi ne zamerite, da se dotaknem zgodovine te glasbene zvrsti pri nas. Leta 1983 smo prvič zasledili zbor Gaudeamus, ki je predstavljal klasični zborovski repertoar ter, po zgledu znanih Swingle Singersov, tudi glasbo lahkotnejših žanrov. (Kot zanimivost naj omenim, da je takrat o vsakem novoustanovljenem zboru v ljubljanski občini poročalo glasilo Dogovori, prav takrat je nastal tudi MePZ Lipa zelenela je …, zbor nekdanjih članov APZ Tone Tomšič, medtem ko zdaj v medijih skoraj ni duha ne sluha o ljubiteljski zborovski kulturi.) Tedaj smo prvič dobili tudi priložnost, da se udeležimo tečaja, ki ga je prav Gaudeamus priredil z mojstrom Swinglom. Čas, ko je Gaudeamus leta 1999 postal Perpetum Jazzile (PJ) ter kmalu zatem dobil novega vodjo Tomaža Kozlevčarja, ocenjujem kot novo ero zabavne a capella glasbe v Sloveniji. Leta 2003 smo na tekmovanju v Žalcu prvič poslušali male vokalne skupine, kot so Cantemus (organizator prvega festivala Sredi zvezd), Dust (vodja Samo Ivačič, zdaj aranžer in član skupine Vox Arsana) in BIT (vodja Sanja Mlinar, zdaj članica Katrinas), ki so takrat izstopale po kakovosti. PJ se je še naprej razvijal do nikoli slutenih 19 milijonov ogledov videa Africa na YouTube, ustanavljale so se vedno nove skupine (Jazzva, Male malice, Puslushtae …), in nekatere se že uveljavljajo tudi na mednarodnih odrih.

In zakaj uvod? Ker se zdi, da je PJ prava valilnica talentov. Iz njega namreč izhajajo pevci in aranžerji v zadnjih letih vzniklih skupin, ki so nam najbolj znane (sem ne prištevam Jazzve, ki ustvarja že vrsto let, pevci pa prihajajo iz kroga klasične zborovske glasbe). Skupina Bassless je, denimo, nastopila v eni od oddaj za iskanje talentov in dosegla lepo prepoznavnost ter se s svojim videom za skladbo Stuck kot prva slovenska skupina uvrstila med nominirance za prestižno nagrado CARA, ki je največje priznanje za vokalno glasbo. V tej kategoriji so jo tako poleg drugih postavili ob bok odlični zasedbi Pentatonix, ki je trenutno najpopularnejša vokalna skupina na svetu.

Zdaj pa prepoznavnost dosega tudi Kreativo (Katja Kovačič – sopran, Jana Gamser – alt, Samo Vovk – tenor in vokalni bobni, Aleš Majerič – tenor, Dominik Štrucelj – tenor in vokalni bobni, Luka Černe – bas), ki je samo nekaj dni pred svojim koncertom zmagal na festivalu Sredi zvezd. Zasedba deluje že sedem let, prej smo jo poznali pod imenom Project voice. Očitno ji z velikimi ambicijami in vztrajnostjo uspeva, da se o njej ves čas govori. Nastopa v televizijskih oddajah, sodeluje na dobrodelnih koncertih, lahko jo najamete celo za poroko itd. Zakaj pa ne? Štirje mladeniči in dve dekleti (vsi so ali so bili člani PJ-a), ki so razen tega zelo vizualno všečni na odru, so skreirali scenarij koncerta do potankosti. Najprej smo slišali nekaj »življenjskih«. Slovenski pesmi Lahko sem srce (TABU / Mislej / ar. Andraž Slakan) in Drugače ne znam (Siljevinac / Hace / Juras / ar. Samo Vovk) je z mehkim in lepo zvenečim altovskim solom oplemenitila Jana Gamser, ki se je kot solistka izkazala v večini skladb, izvedenih ta večer. Skladbo It's a beautiful day (Chang / Buble / ar. Andraž Slakan) je pospremila anekdota o nastanku; aranžirali naj bi jo namreč za poroko, a so na srečo pravočasno ugotovili, da govori o veselju fanta, ki razdre zvezo z dekletom. Kot solist je nastopil tenorist Aleš Majerič. Sledile so pesmi Don't know why (Harris / ar. Andraž Slakan), Cannonball run (Goodwin / ar. Lenart Krečič) in Grass grows greener (Edenroth / Edenroth), ki je znana skladba zelo uspešne in popularne švedske vokalne skupine The Real Group. Tu je bilo začutiti nekaj intonančne negotovosti v zelo zahtevni in razgibani basovski liniji (solist Luka Černe), ki pa ni zmotila ne publike ne sopevcev.

Drugi sklop je prinesel nekaj kulinaričnih užitkov, opremljenih s sceno in koreografijo. Ljudski pesmi Kam bova vandrala v priredbi skupininega »multipraktika« Sama Vovka, ki se predstavlja kot izjemen aranžer, tenorist in beatboxer, je sledila istrska Moja mati kuha kafe (ar. Barbara Grahor). Priredba je zelo posebna, udarna in morda le malce preveč spominja na katero izmed priredb slovite finske skupine Rajaton, ki slovi ravno po svojem edinstvenem zvoku in priredbah. Minute on your lips je prav tako avtorska skladba skupine The Real Group, country priredba, v kateri se je v zvočni maniri Dolly Parton presneto dobro odrezala v. d. sopranistka Katja Kovačič (začasno nadomešča Valentino Černe, ki je na porodniškem dopustu).

Uvodni song iz risanke Medved Bojan je postregel s presenečenjem, saj smo gledali risanko, skupina pa jo je s petjem spremljala v živo. In vse se je časovno ujemalo in izšlo. Začetek, konec. Prvič videno in slišano. Prodano! Vsaj meni, a po odzivu sodeč celotni dvorani. Aranžer te in dveh naslednjih skladb, Sunny (Hess) in 2010 (Stermecki/Vilčnik), je Samo Vovk. Pod priredbe Domačice (preplet sedmih znanih slovenskih popevk), Bicikla (Sečnik) in Zelene dežele (Vlahovič/Szomi Kralj) se je podpisal Andraž Slakan.

Pravo evforijo občinstva so pevci dočakali pri dodatkih: Jinxove Idem tamo gdje je sve po mom (ar. Barbara Grahor), Soak up the sun Sheryl Crow (ar. Samo Vovk) in angleške ljudske pesmi Scarborough fair, ki je v priredbi Sama Vovka pričarala čudovito vzdušje za konec.

Skupina si je očitno ustvarila temelje, na katerih bo še rasla. Aranžerji, ki njenim članom pišejo priredbe »na kožo in glas«, poskrbijo, da zvenijo lepo in uigrano brez večjih intonančnih težav, ki običajno pestijo primerljive zasedbe. Člani se med seboj razumejo, in ko zaškripa, to nemudoma znajo uskladiti. Najpomembnejše je pa to, da za občinstvo ustvarijo vzdušje, ob katerem težko ostaneš pri miru. In da ne pozabim: publika je bila povabljena, da delček skladbe zapoje sama. In je. Štiriglasno! Prvič videno in slišano. Kupljeno.