Vražji bendi Ervina Fritza – ob pesnikovi 80-letnici

Leta 1975 je moje rojstvo nekolikanj prehitela Slovenska popevka – med 4. in 6. junijem je na drugem večeru festivala nastopila tudi Sonja Gabršček in zapela pesem Breskvice z melodijo Bojana Adamiča. Besedilo je prispeval pesnik Ervin Fritz. To je bilo njegovo drugo festivalsko »srečanje« z dotično pevko in nadaljevanje dolgoletnega sodelovanja z Adamičem in našo sceno popularne glasbe. Slavljencu želimo naslednjih živahnih osemdeset ob veseli pripombi, da njegova satira še dandanes precej glasno odmeva, bodisi v obliki udarnih epigramov v Književnih listih, ki jih je med uredništvom pokojnega Petra Kolška objavljal nekaj let in nato tudi v knjigi, bodisi z dramskimi deli in neusahljivo borbeno pesniško močjo, ki med nas vedno znova prinaša nova poglavja, vredna uglasbitve. Na zdravje torej, Ervin, in še na kak vražji bend!

Osemdesetletnica rojstva enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, ki življenje vselej zajema s smrtjo, smrti pa se smeji v brk s stoično in brezkompromisno držo, že sama po sebi ni kar tako, še bolj zanimivo pa postane, ko pomislimo, da se Ervin Fritz na svoji dolgi umetniški poti ni srečeval zgolj z besedo, ampak tudi s (popularno) glasbo. Izbrana poglavja v pričujočem zapisu se poskušajo dotakniti vsaj nekaterih najvidnejših tovrstnih srečanj. Njegova literarna pot je dodobra popisana drugje, zato se naša zgodba začenja v drugi polovici šestdesetih na RTV Ljubljana, točneje v pisarni, kjer je pred Fritzem med drugim delal Milan Lindič, poleg Gregorja Strniše bržčas najvidnejši pisec besedil in prevodov popevk. Leta 1967, denimo, je napisal besedilo za popevko Vse rože sveta, s katero je Lado Leskovar zastopal Jugoslavijo na evrovizijskem popevkarskem festivalu, njegov prevodni pečat pa nosi pisana paleta tujih popularnih uspešnic. 

Leta 1969 je Fritz kot Lindičev naslednik v pisarni napisal besedilo za satirično popevko Stoli, ki jo je prepeval Nino Robić. »Besedilo ('kajti stol je pač stol / stolčkov manj je kot ljudi') je Dušan Hren pri urejanju Ježkove zapuščine sprva pripisal Ježku,« pove, »a to smo pozneje uredili. Opazili pa so me mojstri glasbe in ob določenih priložnostih, zlasti pri Slovenski popevki, so prinašali glasbo, da smo nanjo pisali tekste!«

Za festival ga je že leta 1969 poiskal Bojan Adamič in za Bora Gostišo sta napisala popevko Starec in morje. Naslednje leto se je sodelovanje z Adamičem na festivalu nadaljevalo. »Rekel je: tole potrebujem do predvčerajšnjim, in napisal sem Iščemo očka, še preden je od televizije prišel do Kliničnega centra, kjer je bil doma!«

Pesem je leta 1970 v izvedbi Sonje Gabršček izšla tudi na mali plošči skupaj z Mini-maksi Belih vran. Znamenito singlico z naslovnico, na kateri je lutka deklice, ob njej pa čepi plišasta račka, zbiralci domače popularne glasbe še danes cenijo. 

Za Majdo je Ervin Fritz leta 1975 na melodijo Mojmirja Sepeta napisal Breskvice. Pesem naj bi pela na prihajajoči Slovenski popevki, a se za besedilo ni odločila, zato ga je dobil Adamič in pesem dal Sonji Gabršček. Čeprav nagrade ni dobila, se je pesem prijela na radijskih valovih in poleg Iščemo očka ostaja bržčas njena najbolj znana popevka. »Pred nekaj leti,« pove Ervin Fritz, »pa je Vita Mavrič v Cankarjevem domu pripravila koncert pesmi Bojana Adamiča. Bilo je precej pesmi, kakih štirinajst, petnajst, med njimi štiri moje, se pravi, da sem zasedel kar dober del repertoarja. Med njimi so bile tudi Breskvice.« Ervin nadaljuje: »Ko smo se po koncertu odpravljali iz dvorane, se na hodniku srečamo z Mojmirjem Sepetom, bil je dobre volje in me ogovori: no, kako je, ti breskvičar? Odgovorim mu: nikoli bolje, ampak ti si si Breskvice zapravil. Kako to misliš, me pogleda. Povem mu: te Breskvice sem najprej napisal zate, pa jih Majda ni hotela pet. Vse je pozabil in rekel je samo: a taka je ta štorija!«

Fritz je pozneje večkrat sodeloval »pri raznih poskusih zabavnih oddaj«, kot sam pravi, denimo Štirje asi, kjer so bili udeleženi Boris Cavazza, Janez Hočevar – Rifle in nekateri drugi igralci. Imeli so svoje goste in med gosti sta bila tudi Nino in Ivo Robić. Za Nina je Fritz napisal popevko z naslovom Gospod E zaradi njegovega zanimivega naglasa. »V tekst sem mu dal besede z vsemi petimi slovenskimi e-ji in refrenom: jaz sem strašni gospod E / E mi ne gre,« se spominja Fritz. »Robić se je sicer nekoliko zalomil, a na koncu je v redu speljal in prav dobro zapel.« Nino in Ivo pa sta skupaj prepevala Fritzevo popevko Brata, vendar je ta popevka o sožitju med bratoma, ki se nikoli »za špinačo ne lasata«, čeprav oba obožujeta špinačo z jajci, prišla na uho takratnega Centralnega komiteja, ki se je pritožil: »A je to kak húmor?« Te oddaje so potem kar umikali, pravi Fritz, niso zaživele in so na koncu izginile. 

»So pa konec šestdesetih naredili oddajo Niso samo rože rdeče, mislim, da je bil tak naslov, s pesmimi iz moje prve zbirke,« pove Fritz. »Pesmi je uglasbil Bojan Adamič, oddajo so še ponavljali, a ko je Tone Pavček zapustil redakcijo, so se podobne zadeve nehale, nasledili so ga zgolj še uradniki, v resnici pa ga ni nasledil nihče, vsaj v takem smislu ne, da bi lahko delali kot prej!« Prva zbirka, ki jo omenja, je, mimogrede povedano, zbirka Hvalnica življenja; izšla je leta 1967, vzbudila veliko zanimanja in si prislužila precej zanimivih odzivov. Fritzevo poezijo je pohvalil sam Josip Vidmar, starosta literarne kritike, kar se ni zgodilo pogosto. V zbirki sta bili med drugim takrat kontroverzna pesem Zakaj sem postal režimski pesnik pa znamenita Balada o komandantovem kanarčku.

Leta 1977 se je Ervin Fritz spet pojavil na festivalu Slovenska popevka, in sicer z besedilom Vročo juho na melodijo Atija Sossa. Prepevala jo je Irena Kohont. Pesem so izvedli v okviru Večera svobodnih oblik (šansonskem večeru) in ne na tekmovalnem popevkarskem večeru. Čez tri leta je prav tako v okviru večera šansonov na festivalu Fritzevo besedilo Promenada na glasbo Milana Ferleža zapel Karli Arhar. S to pesmijo se je Fritzevo sodelovanje s t. i. zlatimi leti festivala končalo. 

V osemdesetih je čisto za hip, a komercialno uspešno pokukal na prizorišče narodnozabavne glasbe. Leta 1985 je za Ansambel Mihe Dovžana, kjer je takrat pela Meta Malus, napisal besedilo za pesem Pri naši mami, naslovno pesem uspešne velike plošče ansambla. Pesem se je izdatno vrtela po radijskih valovih in bila med drugim stalna gostja v oddajah Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ter V nedeljo zvečer. Drugo takšno sodelovanje je bilo z Avseniki. »To je bilo v zvezi s pesmijo Novoletni koledar in takrat sem se skregal z belim kruhom,« pove Fritz. Pesem je izšla na božično-novoletni plošči Zvezde na nebu žare leta 1988 pri Helidonu. In kaj je to z belim kruhom? »Avseniki so od nekod prinesli melodijo in nekakšen vzorec nemškega šlagerja, ki naj bi ga prevedel in priredil za njihovo muziciranje. Nisem prevajal, obdržal sem sicer motiv, a pesem napisal po svoje, da sem se pod tisto lahko podpisal. Naslov pesmi je bil Koledar. Ko je plošča izšla, je imela pesem naslov Novoletni koledar, preimenovali so jo, meni pa se je 'novoletni koledar' zdel nonsens – kitajski, inkovski, julijanski že, novoletni pa ... Vilko Ovsenik je potem prinesel še eno vižo in me prosil, če bi lahko naredil tekst, češ da se Slavcu zelo mudi. Zavrnil sem ga, češ da gre osel samo enkrat na led. Povedal sem mu, kaj so naredili s Koledarjem, začel se je opravičevati, a nisem hotel več sodelovati. Ta Novoletni koledar mi je seveda nato še trideset let vsako leto prinašal pri avtorskih pravicah več kot vse ostalo, kar sem napisal in za kar sem dobival avtorske pravice. Ena sama pesmica za Avsenike mi je prinesla več kot vse drugo.«

Potem so prišli časi, ko je Fritz delal z Urbanom Kodrom. Eno večjih tozadevnih poglavij je bil muzikal U slovenačkim gorama, ki so ga januarja 1987 predstavili v Mestnem gledališču. Po motivih romana Milice Jakovljević (Mir-Jam) je besedilo dramatiziral Žarko Petan, Koder je napisal glasbo, Fritz pa songe in bil je tudi prevajalec besedila. Songe je pela Neca Falk. 

»Koder je uglasbljeval tudi moje pesmi za šansone, to je delal za Vito Mavrič,« pove Fritz. »Za Veselje do življenja je, recimo, naredil na precej svobodne stopice zelo dobro muziko, Vita Mavrič pa je bila zagnana in je dobro prepevala.« Leta 1994 je pri ZKP RTV Slovenija izdala odmeven album Vita Mavrič poje šansone in socialne pesmi Urbana Kodra. »Hit je bil Pigalle,« pravi Fritz, »a so bile na plošči še druge moje pesmi, recimo Prošnja grobarjev za povišico in Navodilo natakaricam, pa prevedel sem nekaj stvari. Nekaj takih šansonov je pela tudi Jerca Mrzel, Meri Avsenak pa je Bojan Adamič tudi vsako leto naredil kako mojo ali Šalamunovo, zvečine za festival šansona v Rogaški Slatini.« Bojan Adamič ga je privabil na festival kot arbitra za besedila in »smo vsako leto šli v Rogaško, odprli kuverte in pripravili program. Poskrbel sem, da so tiste pesmi tudi prevedli v par jezikov bivše države.« Na prelomu desetletja iz osemdesetih v balkansko vojno obdobje je bil ta festival ena zadnjih jugoslovanskih manifestacij, preden je skupna država razpadla. »Bojan Adamič je v Rogaški Slatini bil eden zadnjih, ki je vse to držal skupaj, pa tudi zavidljivo raven kakovosti smo imeli, Adamič je bil za umetnost,« se spominja Fritz. Druga takšna manifestacija je bila proslula Jugovizija, ki je vztrajala do leta 1992, Slovenija pa je na tem skupnem izboru za pesem Evrovizije sodelovala do leta 1991, torej do pomladi tik pred vojnami. 

Nova desetletja so prinesla nova spogledovanja s Fritzevo poezijo in nova poglavja v uglasbitvi. Leta 2000 sem sam uglasbil ducat pesmi iz zbirke Slehernik in načrtovano ploščo pospravil v predal. Leta 2003 sva se s Fritzem resno pogovarjala, da bi to realizirali, a je načrte prekrižalo drugo delo. Na nekaterih nastopih v tistem obdobju sem igral njegovo pesem Kar tu pišem, občasno tudi Kako spoznaš Slovenca. Precej uglasbenih sonetov iz zbirke Tja čez pa je ostalo v predalu. Od teh dogovorov je na koncu ostal moj avtorski sonet Z Ervinom Fritzem jeva v piceriji ali Pesniška ontologija, napisan po resničnem dogodku, kosilu v piceriji Luigi v Bežigradu. Objavljen je bil leta 2004 v zbirki pri KUD-u France Prešeren in nato v antologiji Drugi komadi pri Mladinski knjigi leta 2006. Novo veliko poglavje sovpadanja Fritzeve poezije in melodij je prišlo z uglasbitvami zasedbe Same babe, ki se je na naši literarno-glasbeni sceni sprva pojavila z Menartovimi pesmimi. Svoje uglasbitve njegove poezije so fantje iz Samih bab objavili na odmevnem prvencu Za ljubi kruhek in njene črne črne lase leta 2007 pri založbi Sanje, a Fritz nikoli ni bil prav daleč. Kulminacija njihovih srečevanj z njegovo poezijo je bila plošča Vražji bend (založba Pivec, 2019) z nosilno pesmijo Vražji bend (Balada o Vražjem bendu) iz Fritzeve zbirke Črna skrinjica. Za novo uglasbeno različico je Fritz dopisal nov zaključek, na plošči pa so ga objavili kot Komentar strica Fritza, ki ga je prebral kar sam avtor. Za pesem so objavili tudi videospot.

Fritzev bogat seznam srečevanj s popularno glasbo bi bilo seveda mogoče dopolniti še z drugim in drugačnim songsterstvom: vloženimi songi v številnih komedijah, med drugim v proslulem Miraklu o sveti Neži in v novi komediji Slovenska kura, kamor je vložil pesmi iz novejših zbirk. Ne smemo pozabiti niti prevajanja Brechta in tozadevne neločljive povezave z glasbo Kurta Weilla. Fritz je naš najpomembnejši sodobni prevajalec Brechtove poezije, a to je snov za drugo, posebno poglavje o Fritzevem prevodnem in pesniškem delu, ki bi se ga veljalo čimprej lotiti. Naše rojstnodnevno srečanje se na tem mestu zaključuje. 

Slavljencu želimo naslednjih živahnih osemdeset ob veseli pripombi, da njegova satira še dandanes precej glasno odmeva, bodisi v obliki udarnih epigramov v Književnih listih, ki jih je med uredništvom pokojnega Petra Kolška objavljal nekaj let in nato tudi v knjigi, bodisi z dramskimi deli in neusahljivo borbeno pesniško močjo, ki med nas vedno znova prinaša nova poglavja, vredna uglasbitve. Na zdravje torej, Ervin, in še na kak vražji bend!