Vrednost zvoka

V Sloveniji se izdajanje revije, ki bi zmogla zaobjeti in primerno selekcionirati pestro sodobno glasbeno produkcijo, na dolgi rok ni nikoli obneslo, zato se je publicistika preselila na splet. In to je izvedla dokaj uspešno. Poleg Odzvena, ki analizira raznorodno slovensko produkcijo, ponuja spletni prostor več profiliranih portalov z zvestimi bralci in še bolj marljivimi pripravljavci vsebin. Tu je Nova Muska pod okriljem Društva za raziskovanje popularne kulture, Rockonnet, ki deluje že dvanajsto leto, Musiq.si s pestro ponudbo aktualnih vsebin pa Hrupmag, kjer najdemo peščico snovalcev več kot spodobnega publicističnega poskusa izpred nekaj let, tiskane revije RSQ.

Hrupov glavni urednik je Andraž Kajzer, ki je pod znamko Specialka oziroma Hrup TV s sodelavci ustvaril nekaj gverilskih videov, tokrat pa so v živo tkivo zarezali z dolgometražnim filmom Muzika je džabe, ki si ga – kako drugače kot brezplačno – lahko ogledamo na spletu. Toda brezplačnost, ki je postala skoraj sinonim za vse, kar se danes žigosa z oznako »alternativa«, bi bila lahko manj samoumevna, nam povedo različni sogovorniki iz filma. Delno zna biti koristna in neizogibna, a v enaki meri tudi pogubna za socialni položaj glasbenikov, ki bolj kakor k ugajanju okusu množice težijo k eksperimentalnim ter še drugače samosvojim glasbenim izrazom. Seveda se še vedno nahajamo na področju, ki ga uradna kulturnopolitična doktrina enači z »zabavno glasbo«, torej s stvaritvami »zabavnoglasbenih plesnih ansamblov«. Ta mineštra, polna primesi, med katerimi imajo nekatere druga na drugo izključujoči učinek, naj bi s premalo virtuoznosti ne imela zgodovinskega naboja, kakor ga ima klasična glasba, ne bi naj dosegala standardov in sofisticiranosti jazza niti utelešala narodotvornosti, kot jo uteleša izročilo etno muzike. Sama izbira za ustvarjanje na področju alternativne zabavne glasbe torej vnaprej določa, da izvajalci pristajajo na igranje za drobiž, zastonj ali celo proti plačilu prireditelju nastopa. Zvesta sopotnica te brezplačnosti je medijska prezrtost, pri čemer kot da nikogar ne moti, da nacionalka, ki tovrstno produkcijo v veliki meri zaobide, v rednih glasbenih oddajah gosti izvajalce z drugega pola, torej tiste, ki so izrazito komercialni. (Se pa tega zelo zaveda Jure Longyka, ki v zadnji četrtini filma sijajno pojasni razloge za upad kakovosti na komercialnih radijih ter vlogo, ki jo imajo in bi se je morali še bolj zavedati javni mediji.)

Iztočnica je intrigantna in pove vse. Na mizo padajo na roke izpisani listki: »Izobraževanje. Vaja. Oprema. Prostor. Čas. Ideja. Studio. Tehnik. Producent. Miks. Mastering. Oblikovanje. Video. Distribucija. Promocija. Brezplačen prenos.« To je vidik ustvarjalcev. In vidik prirediteljev dogodkov? »Koncertni prostor. Izvajalec. Didžej. Oblikovanje. Tisk. Karte. Hrana. Pijača. Tonski mojster. Oblikovalec luči. Varnostnik. Organizator. Ozvočenje. Luči. Kolektivne organizacije. Promocija. Vstop prost.« Presek obeh vidikov: »Muzika je džabe.« Na izhodiščni zaplet se v štiriinosemdesetih minutah naloži cel kup razlogov, ki pritrjujejo scenaristu.

Kot rečeno, film pretežno zajema izvajalce, novinarje in predstavnike klubov, ki se – verjamem, da so se za to odločili iz osebnega prepričanja in okusa – nagibajo nekoliko bolj v podtalje. Kar pomeni, da slika ni popolna, saj ne prikaže vse pojavnosti današnje pop-rock kulture; pred kamero se ne pojavijo organizatorji največjih koncertov (Stožice, Hala Tivoli, Cankarjev dom ali velikih dvoran po preostali Sloveniji), prav tako ne izvajalci, ki jih pozna širše podalpje in menedžerji najuspešnejših izvajalcev. Med obrazi, ki so pripravljeni dati izjave, sta v javnosti najbolj prepoznavna reper N'toko in novinar Jure Longyka, medtem ko skupini Nikki Louder in New Wave Syria, ki sta za predah predstavljeni tudi z glasbenega vidika, povprečnemu Slovencu nista znani. Toda ali ni provokativnost alternative tudi v tem, da vsaj za nekaj trenutkov predrami iz spanca povprečneža in povprečnico, zasanjana v snu mainstreama, kakršen koli se ta že vzpostavi v določeni dobi? Če do tega ne pride, je na neki način tudi po vsebinski plati lahko vse zaman, vse je džabe, pa četudi se vzpostavlja nova resnica, po kateri mainstream – zaradi strahovite medijske in tehnološke razpršenosti – postopoma razpada, kot v nekem trenutku ugotavlja Longyka.

Toda redko kateri dokumentarec je dober zato, ker mu uspe tematiko, ki jo obravnava, zaobjeti eklektično in celovito. Edini bolj zaželeni pristop kakor to, da avtorji stremijo k vseobsegajoči objektivnosti, je ta, da so sposobni izraziti izviren pogled in jasno držo (statement), s katerima osvetlijo neki družbeni rob. Prav oris te spodnje meje, ki je vsakokrat simptomatična za dobo, v kateri živimo, je tisto, kar Kajzerju in kolegom izvrstno uspe in s čimer so pomenljivi na več ravneh. Cikličnost popularne kulture se namreč kaže v tem, da alternativne prakse, ki jih rojevajo novi in novi rodovi mladosti, preobražajo pojmovanje tega, kar je in kar bo postalo splošno sprejemljivo v prihodnje. In – kot se strinja večina sogovornikov – apriorna brezplačnost v alternativi ni več sprejemljiva v enaki meri, kot je bila doslej.

Rešitev ni veliko, a so podani predlogi zanimivi. Kritik Igor Bašin trdi, da bi lahko zakonsko prepovedali brezplačne koncerte, tudi tiste v velikih nakupovalnih centrih, kjer se pod pretvezo dobrodelnosti odvija gola trgovina. Vzporedna ideja je prepričati državo, da tovrstno kulturo podpre in pravila zakonsko uredi na tak način, da izkoriščanje glasbenikov, ki velikokrat edini ostajajo brez honorarja, ne bi bilo več mogoče; v takšnem primeru bi se manjši segment brezplačnih koncertov lahko celo ohranil. Svoje morajo narediti tudi organizatorji in klubi, ki strah in aktualni družbeni kaos poglabljajo, kadar ne poskrbijo za izvajalce, čeprav so klub ali dvorano napolnili tudi z njihovo pomočjo (dodatna težava so neskončno dolgi seznami povabljencev, guest liste). Na ravni nalaganja vsebin prek spleta je zadnji tehnološki hit postal portal Bandcamp, kjer si lahko albume različnih izvajalcev in zvrsti prenesemo brezplačno, obstaja pa tudi možnost nakupa po določeni ceni ali s poljubnim zneskom. Posel prek Bandcampa naj bi v zadnjem mesecu dni znašal 2,7 milijona dolarjev, vsega skupaj pa že 57 milijonov. Vendar dejstvo ostaja, da gre tu za učinek dolgega repa; malo je tistih, ki si z Bandcampom zares utrejo pot v prepoznavnost, neskončno dolg pa je rep ostalih, katerih izdelki na portalu bolj kot ne vegetirajo. A Bandcampu bi vseeno pripisal svetlejšo prihodnost kot, denimo, MySpaceu.

Ogled še enega filma, Artifact, ki ga je posnela ameriška skupina 30 Seconds To Mars, potem ko je dosegla globalni uspeh in ob tem ostala matični založbi EMI dolžna več milijonov dolarjev, seveda kaže na to, da v težavah ni zgolj slovenska alternativna scena, temveč da so časi resnično divji in da se odnos med glasbeniki, poslušalci, mediji in glasbenimi posredniki vse bolj prilega neki novi, globalni uravnilovki. V tako nestanovitnih trenutkih je smiselno stopiti korak nazaj ter vse skupaj dobro premisliti. Tudi s pomočjo filmov in knjig. Na pamet mi pride delo Sovraštvo do glasbe, ki ga je napisal francoski pisec Pascal Quignard (Študentska založba, 2005); avtorja kajpak žene ljubezen do glasbe in hkrati sovraštvo dobe, ko je glasba postala vseprisotna, nenehno dostopna in s tem razvrednotena, pogosto že kar vsiljiva. Morda pa odgovor na vprašanje, kako glasbo zopet narediti dragoceno, še vedno tiči na istem starem mestu: v tišini, v vetru …