05.01.2022

Vrh in zlom

Skladatelj Vito Žuraj je izdal novo zgoščenko pri prestižni nemški založbi NEOS.

Gregor Pompe

Alavò

Vito Žuraj

Alavò

NEOS
2021

V zadnjem desetletju je mednarodni uspeh slovenskih skladateljev izjemen. Največje koncertne odre, tekmovanja in naročila so osvojili Vito Žuraj, Nina Šenk, Petra Strahovnik, Matej Bonin, ki se jim iz nekoliko starejše generacije pridružujejo Uroš Rojko, Larisa Vrhunc, Urška Pompe in Neville Hall. Ko iščemo razloge za ekspanzijo »slovenske kompozicijske šole« (oznaka seveda ni slogovna ali nacionalistična), ne moremo mimo spoznanja, da je pouk na ljubljanski Akademiji za glasbo bolj kakovosten, svoje so naredile mednarodne izmenjave, ki jih je omogočila bolonjska reforma, poleg tega pa so mladim vse pomembne informacije zmeraj bolj dostopne tudi na svetovnem spletu, zato se je težje izgovarjati na lokalno zaprtost. Poleg oken, ki so se odprla v novem tisočletju, gre takšno situacijo najbrž pripisovati tudi posebnemu stanju nove glasbe, ki zdaj obhaja svojo stoletnico. Ob tem pa ne moremo spregledati, da je nova glasba zadnji desetletji, torej prav v času vzpona slovenskih skladateljev mlajše generacije, v krizi. Ta je najprej povezana s spremenjenimi družbenimi in ekonomskimi pogoji, v katerih je sodobna glasba, večinoma namenjena zelo ozkemu, specializiranemu občinstvu, izgubila vsakršno družbeno veljavo, nato pa tudi s krizo materiala. Če se je namreč nova glasba vrsto desetletij utrjevala predvsem kot zanikovalka tradicionalnega, če je torej prevladovala s pomočjo negacije, je zdaj že sama negacija dolgo časa kliše, utopljen v mnoštvu zvočnosti in razširjenih izvajalskih tehnik, ki jih je mogoče le še na novo kombinirati ali niansirati, medtem ko resen preboj, negacija, nov material (posebno če zaupamo mladi generaciji, nabrani okoli Johannesa Kreidlerja) ni več mogoč. Zato se nova glasba vse bolj premika v naročje »klasične« glasbe, pri čemer odločilno vlogo igra uporaba tradicionalnih, akustičnih glasbil. Ta so pogosto izrabljena na skrajne in atipične načine, a vendarle se takšen repertoar lahko umešča ob velike klasicistične in romantične vsebine, zato lahko rečemo, da je nova glasba vse bolj predvsem sodobna klasična glasba.

O vsem tem na poseben način priča nova zgoščenka Alavò, ki jo je skladatelj Vito Žuraj izdal pri prestižni nemški založbi NEOS. Žuraj pooseblja predvsem posebno obliko sodobnega pluralizma, ki je značilna za najuspešnejše skladatelje njegove generacije: uporabljajo široko razvezan modernistični material, ki ga minimalno širijo z dodatnimi razširjenimi izvajalskimi tehnikami, deloma tudi z algoritemskimi rešitvami, povezanimi s procesorsko močjo sodobnih digitalnih in elektronskih medijev, obenem pa prevzemajo postmodernistično logiko povečane semantizacije, ki se udejanja v obliki jasne sporočilnosti, historičnih aluzij, semantičnih okruškov ali zdrsov v popularno, vsakdanje. Ključna beseda, ki jo v takšnem kontekstu uporablja Žuraj, je magnetizem – v svoji glasbi vedno išče izpostavljeno zvočnost, figuro, vsebinsko poanto, ki jo lahko prepozna in razume današnji koncertni poslušalec. Z drugimi besedami, Žuraj je tako rekoč nedosegljiv v zvočnem in teksturnem obravnavanju povečanega orkestra, pri čemer se takšna obravnava pogosto dotika skrajno kompleksnega, vendar hkrati ostaja formalno pregleden, vsebinsko jasen, komunikativno odprt, čeravno ne kritičen. Dosegel je vrh sodobne nove glasbe, ki pa venomer pomeni tudi zlom.

To odkrijemo v vseh skladbah na novi zgoščenki. Skladba Der Verwandler za zbor in orkester s pomočjo besedila Aleša Štegra postavlja v središče alkimista, morda tudi evropskega izumitelja porcelana, pred tristo leti preminulega Johanna Friedricha Böttgerja. Njegova biografija je osupljiva in na zunanji zvočni ravni se ji Žuraj približuje z uporabo posebnih zvončkov iz porcelana, hkrati pa želi »alkimistično« spreminjati zvok. Delo se pričenja z ritualističnimi izštevanji zbora, ki nato dajejo prednost predvsem dvema značilnima žurajevskima teksturama: dolgim postopnim spuščanjem in dvigovanjem (nekakšnim izpisanim glissandom) ali gostim punktualističnim pizzicatom, staccatom. Gostota glasbenega stavka nas večinoma osupne, prav tako njegova hitra spremenljivost, ki pa ostaja ob jasnih magnetizmih (izštevanje zbora, simuliranje Shepardovega glissanda) venomer pregledna. Tako se že v tej Žurajevi skladbi absolutna kompozicijska virtuoznost na nenavaden način združuje z vsebinsko in strukturno preglednostjo. Na začetku 21. stoletja piše Žuraj s pomočjo modernističnih izrazil v izrazu in vsebini povsem postmoderno delo, le da je sedaj postrgana postmodernistična ironija, na njeno mesto pa stopa zvočno-tehnična fascinacija.

Po izhodiščnem zvočnem materialu je skladbi Der Verwandler podobna i-Formation, ki bi jo lahko vključili v niz skladateljevih del s tenisom v središču. Gre za posebno strategijo ob serviranju v igri dvojic, in tudi v skladbi imamo opraviti s posebno dvojico. Delo je nastalo ob tridesetletnici Kölnske filharmonije za oba orkestra, ki domujeta v njej (Orkester Gürzenich in Simfonični orkester Zahodnonemškega radia). Skladba je napisana za dva orkestra in dva dirigenta, ki se med seboj izmenjujeta, a tudi razhajata, skušata prevagati, Žuraj pa je kot v mnogih svojih skladbah skušal s posebno razpostavitvijo glasbenikov v dvorani izkoristiti tudi akustično specifiko Kölnske filharmonije. Skladba osupne s svojimi hitrimi, gostimi teksturami, med katerimi ponovno prevladujejo postopna vzdigovanja/padanja ter goste punktualistične tresavice, tudi v koordinaciji med orkestroma, ki se v tempih lahko razhajata ali pa so teksture vpete v postopna pohitevanja, upočasnjevanja. Ponovno je Žurajevo obvladovanje orkestra in zapisa dih jemajoče, čeravno ne posebej izvirno v materialu in obdelavi.

V tem pogledu nekoliko odstopa skladba Alavó, ki je nastala ob nagradi Claudia Abbada Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov, ki jo je Žuraj prejel leta 2017. Gre za pravo operno monosceno. Besedilo/libreto Patricka Hahna se naslanja na sicilijansko pravljico, ki pa je razplastena v štiri različna stanja zavesti (budnost, sanje, sanje o sanjah, podzavest). Tem različnim stanjem in atmosferam skuša Žuraj poiskati glasbene ustreznice, kar ga sili, da širi svoj material. Ponovno srečamo značilna dvigovanja in spuščanja, glissande ter pulzirajoče teksture, vendar je v skladbi močno povečan tudi delež bolj liričnih mest, statičnih, sočnih akordov, dolgih arabesk klavirja in harfe. Žuraj v celoti izkorišča izjemen pevski potencial sopranistke Rinnat Moriah – od nizkih do ekstremno visokih tonov, od quasi ljudskega, sicilijanskega petja do govornega petja. V ospredju je torej ponovno virtuoznost, zato skladba, v kateri je material logično strukturiran glede na štiri stanja zavesti, ponovno deluje predvsem kot medij za razkazovanje izjemnosti skladateljeve obrtne delavnice. Slednjo lahko razumemo kot značilni stadij sodobne nove glasbe: dosegla je svoj vrh, zmožna je tudi bolj otipljive komunikacije, celo nekaj telesne plastičnosti, a se vendarle zdi, da se izmika sodobni družbeni razklanosti in tehnološki digitalizaciji. Z drugimi besedami, Žuraj je tako rekoč nedosegljiv v zvočnem in teksturnem obravnavanju povečanega orkestra, pri čemer se takšna obravnava pogosto dotika skrajno kompleksnega, vendar hkrati ostaja formalno pregleden, vsebinsko jasen, komunikativno odprt, čeravno ne kritičen. Dosegel je vrh sodobne nove glasbe, ki pa venomer pomeni tudi zlom.