05.10.2020

Vrhunsko kanalizacijsko omrežje v Desklah

V Desklah sta absolutno kreativna Romildo Kumar in Aleš Valentinčič Brdonč, oba iz kalilnice legendarne združbe Link Der Wasser, sedaj pa duo Harlem Underground.

Jože Štucin

Live in Gromka

Harlem Underground Project

Live in Gromka

Klopotec
2020

Takoj ko vžgeš CD Harlem Underground project z naslovom Live in Gromka (posneto v klubu Gromka, november 2019), vate butne trd zvok, čist in konsistenten. Super zrihtan kon-fužjon te potegne vase, agresivno stisne nekam v temelje zvoka, in vse se preseli »under«, globoko v katakombe vaških ulic. No, v Desklah ni katakomb, je samo imenitno kanalizacijsko omrežje, a vseeno – muzika nima azila na površini, je bolj rudninska, umaknjena v svet, ki ga ni videti, nas pa določa in osmišlja. Nov CD ponuja 16 kratkih skladb (okrog tri minute) z izrazito ekspresivnim nabojem. Naslovi so nekakšne šifre, verjetno bolj delovne oznake, mogoče razkrivajo tudi ozadje semplov, ki so povzeti iz različnih virov. To ni bistveno, ker ne gre za programsko glasbo, sploh ne, gre za koncentriran eksperiment, ki se rojeva iz improviziranega tipanja v neznano, četudi ima v temelju neko vsebinsko predpostavko. Lahko rečem, da to ustvarjanje pusti vtis, gostota in lepljivost zvočne m(el)ase se človeka prime in ne moreš ne poslušati.

Vsak glasbeni eksperiment se sooča s podobnim ritjem v neznano. Na neki način gre za psihoanalizo, iskanje podzavestnih vzgibov, tistih vibracij, ki sploh pogojujejo nastanek kakršnega koli zvočnega izdelka z umetniškimi ambicijami. In tu ni miru za kreativce, ni konca, četudi se včasih kakšni postopki ponovijo ali rodijo še enkrat.  

V Desklah sta absolutno kreativna Romildo Kumar (sempler, sekvencer itd.) in Aleš Valentinčič Brdonč (kitarski efekti), oba iz kalilnice legendarne združbe Link Der Wasser, sedaj pa duo Harlem Underground. Kreativno se čistita šablon in se levita v prvobitno zvočno stanje. Mnogi zvoki so konkretni, vsaj tako se zdi, veliko elektronskih popačenj je dodana vrednost, edina stabilna glasbena komponenta je ritem, ki je primaren in pulzirajoč. Ne gre za mrgolenje poudarjenih in nepoudarjenih enot niti ni zmede v nekontroliranem mešanju enega in drugega – ritem je največkrat bolj metronom in baza, iz katere vznikajo ideje. Fini so kitarski vložki, ki se spogledujejo z estetiko jazz rocka, vse ostalo zvokovje, ki ga Romildo Kumar plasira v obilju, pa skladbe brez predsodkov nadgrajuje nekam v tla, v drobovje proletarskega mesteca. 

Dovolj surovih vtisov. Če se ob poslušanju prepustiš dolgoletni izkušnji raziskovanja in preučevanja glasbenih praks, ne moreš spregledati signalov, mogoče nezavednih, lahko tudi nezavestnih, sploh ni pomembno, ki jih je v jazz plasiral Sun Ra in nikakor ne nehajo vplivati na sodobno produkcijo. S Sunom Rajem je jazz prenehal obstajati kot ekskluziven in stilno dominanten princip, ki se razvija in raste po naravnih zakonitostih, Sun Ra je bil eden prvih, ki so popolnoma sprostili in osvobodili konje, tudi mezge, kamele in dinozavre. Njegova dediščina je absolutna izrazna svoboda, kozmična odprtost na vse strani neba, tudi v Had. 

Velike besede, bi nemara kdo pomislil, toda Harlem Underground je dete tovrstne kon-fuzije. Vse je lahko glasba, Everything we do, is music, se je zareklo že Johnu Cageu, lucidna misel pa se udejanja vedno znova in znova. Tudi v tem primeru, ko sta glasbenika vse svoje zvočne eksperimente lepo zapakirala v nekakšno free jazzovsko metaforo in brez predsodkov dopustila, da zvok zaživi po svoje, avtonomno in sveže.

Nov CD ponuja 16 kratkih skladb (okrog tri minute) z izrazito ekspresivnim nabojem. Naslovi so nekakšne šifre, verjetno bolj delovne oznake, mogoče razkrivajo tudi ozadje semplov, ki so povzeti iz različnih virov. To ni bistveno, ker ne gre za programsko glasbo, sploh ne, gre za koncentriran eksperiment, ki se rojeva iz improviziranega tipanja v neznano, četudi ima v temelju neko vsebinsko predpostavko. Lahko rečem, da to ustvarjanje pusti vtis, gostota in lepljivost zvočne m(el)ase se človeka prime in ne moreš ne poslušati. Za zvedave in firbčne je to idealna forma; ko vklopiš, je prvo vprašanje, kje in kako se bo izklopilo. Predvidevanje je precej otežkočeno, pravzaprav onemogočeno. Je pa hecno, da so vse skladbe nekakšni mali torziči, nemara kadavri, odvrženi v kanal, kjer jim čudežni prsti ponovno vdihujejo življenje, da rogovilijo tam spodaj, da rohnijo v temi, da opominjajo dnevni svet, da se luč prične s temo.