Vrhunsko, salonsko in jazzy

Kvartet 4saXess muzicira že deset let, predvsem na koncertnih odrih po Sloveniji in bližnji okolici, to je v Avstriji, Italiji, Franciji in na Hrvaškem. Ob jubileju je izdal svoj drugi CD, ki nosi naslov 4 US. V ekskluzivni zasedbi štirih saksofonistov glasbene ambicije združujejo Lev Pupis (sopran), Tomislav Žužak (alt), Primož Fleischman (tenor) in Dejan Prešiček (bariton).

Po slišanem na dotičnem CD-ju gre za nadvse posrečen izdelek z dobršno mero artistične kondicije. Izbor skladb je pester, vrti pa se okoli dveh velikanov akademsko ukročenega jazza, Georgea Gershwina s skladbami iz jazz opere Porgy in Bess (v priredbi Sylvaina Dedenona) in Leonarda Bernsteina z nesmrtno West side story, ki jo je priredil Thomas Buritch. Štiri zanimive skladbe, ki plošči širijo pljuča še na zgodnejše, predjazzovske zvrsti, je prispeval magister jazz kitare in kompozicije Igor Lunder. Uvodna Work song restavrira glas prv(insk)ih improvizatorjev z juga ZDA, Ragtime favorizira sinkopiranje in se poklanja spominu na Johna Coltrana, sledi Charleston, nakar ploščo sklene Priča, vesela in prijazna »poskočnica« iz predjazzovskih časov. In tako dalje. Igor Lunder jazz razume kot brezoblično glino, ki jo je treba neprestano gnesti in aranžirati, da dobi podobo. Očitno niti ni tako pomembno, katero osnovo vzame (že napisan standard ali svojo skladbo): rezultat je vedno izviren in originalen, skladba pa markantna. Ob poslušanju njegovih del dobimo občutek, da s prepletanjem slogovnih prijemov kreše iskrice novega mainstreama, takega, ki jazzu vrača »staroselske« note ter obenem improvizirano godbo dviguje na akademsko spolirane višine. Takšna (kom)pozicija se zna prijeti, saj diktatura free jazza, ki zaenkrat še suvereno nadzoruje nekatera festivalska prizorišča, počasi izgublja sapo, poslušalcem pa se je začelo kolcati »po dobrih starih in naivnih začetkih«, ko je bil jazz zgolj embrio v glavah samoukov. Da gre za izdelan koncept, med drugim priča povzetek Lunderjevega CV-ja, ki pravi, da je »po končanem študiju na jazz oddelku Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani nadaljeval študij na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in Sibelius akademiji v Helsinkih. Magistriral je iz jazz kitare ter jazz kompozicije in aranžiranja«.

Celotni repertoar na CD-ju se vrti okoli jazza kot mačka okoli vrele kaše, vleče niti na vse strani, prede mreže, vzpostavlja raznorodne stilne povezave, a z desno nogo še vedno parkira v parku resnobnosti in klasike. Temu bi kakšen zaprisežen ljubitelj rudimentarnega zvoka lahko oporekal, češ ko se improvizirana godba začne obnašati preveč gosposko, ji zmanjka duše in srca; vendar nam ob poslušanju albuma 4 US tovrstne pomisleke hitro odpihnejo odlični aranžmaji, prefinjene interpretacije in dober vsebinski izbor. Je že tako, da se glasbe ne da nikoli dokončno popredalčkati; vedno ko se tega lotimo, se nam kakšen segment, na videz nedolžen in obskuren, izmuzne, kasneje pa ugotovimo, da je bil za »razvoj in napredek« kreativnosti bistvenega pomena. Zdi se, da se Igor Lunder suče prav na tej meji: poigrava se s temelji, raziskuje prvinske vzgibe, išče »prvi ton«, a nato v kreativni delavnici vse te zidake zlaga v premišljene strukture, ki imajo dobro izdelano statiko pa blaziran dizajn.

Še nekaj se zdi pomembno izpostaviti. 4saXess deluje kot nekakšna open sax society, ki se ne obremenjuje z neštetimi šablonami o vlogi saksofona v sodobni glasbi. Ta mladi instrument – Adolf Sax ga je ustvaril in promoviral sredi 19. stoletja – se dolgo ni mogel uveljaviti kot enakopraven (beri enakovreden) član družine klasičnih glasbil, nasprotno, dolgo so ga stiskali v nekakšen geto vojaške pleh bande, v kordone hrupnih in profanih muzik. Le redki so zaslutili njegovo ekstremno izrazno potenco (med prvimi Hector Berlioz), na nivo žlahtnega pihala pa ga je povzdignila šele jazzovska scena. Saksofon je nato skozi »stranska« jazzovska vrata vstopil v svet slogov našega časa, ki mu odmerja kar precej pozornosti. Vendar se okrog njega še vedno vrti nekaj floskul, ki mu niso v oporo. Ena teh, da ima namreč saksofon najbolj človeški glas od vseh glasbil, se je oblikovala prav v jazzu, v obdobju, ko so improvizatorji »izenačevali« vokal z instrumentalom. Nekoč je veljalo tudi prepričanje, da je saksofon primeren le za nezahtevno glasbo, zato je veliko prostora dobil v pop glasbi in v revialnih orkestrih. Tudi to je bila nekakšna getoizacija.

Kvartet, ki ga imamo tokrat v obdelavi, je vse nečednosti okrog žlahtnega glasbila enostavno preskočil in oblikoval ploščo, kjer spoznamo bogato paleto izraznih možnosti. No, četudi naslovi in avtorji skladb »cikajo« na jazzovsko plato, temu ni tako. Bližje je tradiciji »resne« produkcije, predvsem zaradi zelo opazne akademske virtuoznosti, zvokovne čistine in že omenjene »ukročenosti«. Vse je predvidljivo, vse je zmerno in urejeno, noben zvok ni gol in kričeč (če se pojavi, je to le fingirana stilna figura, ki ponazarja »nekaj primarnega«), zvoki se prelivajo premišljeno in preštudirano. Če smo na jazzovskem koncertu vajeni zdrsov v zasebnost in čutnost, se to na tej plošči ne dogaja. Zato ji brez predsodka lahko nalepimo etiketo: vrhunsko izvajanje klasičnih mojstrovin, ki se spogledujejo z jazzom na salonski ravni, a obenem raziskujejo temelje in začetne vzgibe improviziranja.