Vrnitev h glasbi

Slovenski prostor je majhen, slovenska glasbena scena pa še manjša. Vsi se poznamo, vsi se pozdravljamo na cesti ali včasih iz takšnih in drugačnih razlogov tudi ne. In v tem mikrokozmosu številni glasbeni ustvarjalci od glasbenih kritikov in novinarjev pričakujejo zgolj podporo, reklamo oziroma tisto, kar je načeloma naloga njihovega PR-ja. Ker je krog glasbene scene, v katero ne spadajo zgolj na odru nastopajoči, temveč tudi tisti, ki o njihovih izdelkih pišejo in jih s tem na neki način osmišljajo, je kritika pogosto nezaželena, četudi je strokovna, argumentirana in analitična. Sam sem se znašel že na obeh bregovih, zato lahko trdim, da dobro poznam razmere, zamere in odnose, ki se ustvarijo, ko se izdelki postavijo pod drobnogled. Ustvarjalci se premalokrat zavedajo, da so njihova umetniška dela artikli na trgu, ki poleg cene v evrih potrebujejo tudi oceno v besedah. 

Da bi bolje razumeli, kaj želim povedati, naj za šolski primer navedem, da si album, ki ga, denimo, posname pevka kot prvenec, zasluži povsem drugačno ocenjevanje kot enak plošček, ki ga ista pevka izda po, recimo, 20 letih ustvarjanja. Nikoli ne ocenjujemo zgolj glasbe, produkcije, izvedbe, besedil in koncepta, temveč tudi umestitev v čas in obdobje, v katerem se glasbenik nahaja. Nekateri, ki to zdaj prebirate, boste rekli, pa saj to je povsem razumljivo in pričakovano; a hkrati bi bili po vsej verjetnosti presenečeni nad številom tistih, ki jim to ni samoumevno oziroma tega nočejo razumeti. 

A vrnimo se k plošči, ki je pred nami, in h kritiki, ki sledi. Nežo Buh – Neisho spremljam od začetka njene glasbene poti, ko je na sceno priletela iz bolj klasičnih vod kot skladateljica, pianistka, aranžerka. Planet za zadet je bil tisti poprokerski hit, ki jo je postavil na zemljevid domače pop scene. Prišla je v času, ko je pri nas manjkalo ženskih vokalistk, predvsem pa je manjkalo izpostavljenih ženskih glasbenic, ki so imele vajeti v svojih rokah in so pokazale, da znajo igrati tudi inštrumente (in to dobro) in pisati pesmi (in to ne slabe). Neisha je na slovensko sceno prinesla tudi to – vrnitev avtorstva in odmik od zgolj vokalnega interpretiranja. V glasu je imela ravno toliko raskavosti in igrivosti, da je bila rokerica, ravno toliko perfekcionizma in poštirkanosti, da je znala zložiti pop hit, in ravno toliko soula, da je znala v živo s svojo improvizacijo in senzibilnostjo prepričati še tako skeptične obiskovalce koncertov. 

Potem pa so postale stvari težje, tako kot velja za številne Neishine glasbene sopotnice in sopotnike. Glasbenik, tako kot vsak drug umetnik, se ima vso pravico izgubiti, se iskati, eksperimentirati, loviti staro slavo, na novo izumljati imidž, svojo podobo, tako zvočno kot vizualno, in se oddaljevati ter ponovno približevati svojim poslušalcem (ne nujno v tem vrstnem redu). In prav vse to se je dogajalo Neishi. 

Njena nova plošča Vrhovi je bila napovedana kot Neishin zreli glasbeni izraz in vrnitev h koreninam, k njenemu »prepoznavnemu zvoku z začetkov glasbene kariere«, a s to razliko, da naj bi bil ploščku dodan »pečat vsega, kar jo je življenje naučilo«. Da gre za zrelejši projekt ali vsaj za poskus zrelejšega projekta, napoveduje že črno-bela vizualna podoba, kjer glasbenica skoraj otožno in samotno pozira brez nasmeška. Vlogo glasbenega producenta je Neisha ponovno zaupala Dejanu Radičeviću, svojemu dolgoletnemu pajdašu in tvorcu njene zvočne slike. Večina inštrumentov je bila, kot se spodobi, posneta v živo, na podstrešju glasbeničine hiše. Morda se je ravno zato, ker je bila tako rekoč doma, tokrat po dolgem času tudi bolj odprla. A začnimo na začetku. 

Besedilo za istoimenski prvi single Vrhovi je prispeval Jernej Dirnbek (Mi2), govori pa o ljubezni med mladim dekletom in starejšim moškim - brez moralističnega pristopa, čeprav iz naivnega vidika mladosti, polnega pričakovanj in fantaziranja, idealiziranja. Prav tako klavirsko minimalistična in tematsko še ranljivejša je skladba Neko drugo tisočletje, kjer avtorica pravi: »Fajn te je bilo spoznati,« in obžaluje, da je ni spustil bližje. Plošča nadaljuje z nostalgično Marilyn Monroe, sledi že napol duhovna (če ne celo religiozno obarvana) in tradicionalistična Božična, po kateri okus popravi poskočnejša, a kljub temu grenko-sladka Jugoslavija o pozabljeni nekdanji skupni domovini. Svoje strto srce Neisha ponovno postavi na ogled v baladi Bežim, kjer ob izpraznjenih kozarcih še vedno ne verjame, da ga ni, v skladbi Pismo papežu pa je že zaznati nekaj aktualne družbene kritike, kjer si glasbenica upa korak dlje (kar pogrešamo ne zgolj pri njej, temveč tudi pri drugih izpostavljenih mainstream glasbenikih na domači sceni). Pesem namreč govori o ljubezni v troje in »drugačni družini« pa o izgubi, samomoru in tem, da ljubezen, kolikor da, tudi »vedno vzame«. Besedilo je samo po sebi intrigantno, prvotni zametek sporočila je ob koncu skladbe predrugačen oziroma nejasen; a zaradi dobrega namena recimo temu umetniška svoboda. Pesem Prihaja maj je še en spomin na preteklo ljubezen, glasbeno pa se zdi, da se ji nekam mudi, morda v naslednjo skladbo, prvo na albumu, ki ima za temelj akustično kitaro, in hkrati prvo, ki govori o sedanjosti. Naslovljena Kako lepo je, da te imam, optimistično napoveduje, da se tudi težki trenutki kot iluzije razblinijo v prah.

Svoje klavirske sposobnosti in virtuoznost Neisha razkaže v skladbi Usahle ptice, ki je glasbeni in vokalni vrhunec plošče. Kompleksna pop skladba je že skoraj prava mala broadwaysko-kabaretsko-šansonovska mojstrovina, prezahtevna za radijske valove, a kot balzam za ušesa zahtevnejših poslušalcev med vsemi podobnimi in manj izstopajočimi skladbami. Prav nič pretirano ne bi bilo, če bi Usahle ptice označili za najkompleksnejšo Neishino stvaritev v njeni dosedanji karieri, in to tudi po poetičnosti, metaforah in besednih igrah. Za pokušino verz: »Na ustih pa usahle ptice žvrgole melodijo pretesnih kletk, na ulici sanjavo lice in njega izgubljen šepet.« In kjer so zaključile Usahle ptice, v istem slogu nadaljuje skladba Meredith, edina na plošči v angleškem jeziku. Ta je sicer že bolj standardno melodično uokvirjena in bi se lahko znašla v kakšnem od znanih muzikalov. »It’s us we're running from tonight«, prepeva v refrenu. Sklepna stvaritev je zgolj instrumentalna in eksperimentalna, izrazito odstopa od preostalih skladb, a morda drzno nakazuje smer, v katero pluje glasbenica in se bo morda razplamtela na naslednjem albumu. Skladba Crystal Boudoir gosti Gajo Klas na perkusijah in kristalnih posodah ter predstavlja zanimiv kontrast Neishinemu siceršnjemu pristopu k ustvarjanju glasbe, ki je v temelju še vedno popularna.

Prav zadnje tri skladbe nakazujejo in razkrivajo tisto »zrelost«, ki jo je napovedovalo promocijsko besedilu ob izidu Vrhov. Čeprav tudi v prvih treh četrtinah najdemo svetle točke in predvsem več pristnosti in iskrenosti, kot smo je bili od pevke vajeni v zadnjih letih, je najboljše prihranila za konec. Upamo, da Ptice, Meredith in kristali niso pristali na zadnjih treh mestih zato, ker jih je glasbenica želela skriti ali pomesti pod preprogo. Predstavljajo namreč ravno tisto, kar smo pri Neishi pogrešali v njenih številnih nemalokrat pretirano komercialnih ekspedicijah iz zadnjih let, ko smo že imeli občutek, da se je bolj kot z glasbo ukvarjala s svojim videzom.