Vse strasti sveta

Drugi album Žetev dua Zajtrk prinaša nadgradnjo specifičnega igrivega etnošansonskega izraza Laure Krajnc in Svena Horvata. Srečevali smo ju na najrazličnejših odrih, tesno povezana s festivalsko sceno, denimo na Kavč festivalu, pa z literarno in kantavtorsko, denimo na Kantfestu. Album je izšel julija letos na Bandcampu v digitalni obliki, dobi pa se tudi zgoščenka. Na Bandcampu je na voljo dvanajst novih pesmi, ki se sprehajajo med igrivostjo, angažiranostjo in baladnostjo, a pri Zajtrku ni govora o klišejskem folkovskem igranju, gre za draženje sveta, njegovo slačenje in predočitev temnejših strani mentalitet, ki so praviloma zavite v minimalizem glasbenega izraza, naj bo to glas, violina in kitara, razen ko so z intenzivno angažirano ali balado noto primorane temu glasbenemu izrazu kaj dodati ali odvzeti. Na prvi plošči sta se Laura in Sven bolj ali manj sprehajala sama, tokrat sta imenu svojega dua dodala priponko »s prijatelji« in na plošči se v posameznih pesmih pojavijo Ines Ljubej (bobni), Neža Pavlovič (kontrabas), Martin Lorie (čarango), Matĕj Heinzl (klarinet) in skupina Sled kot zbor. Za produkcijo sta poskrbela oba iz Zajtrka, s singloma Mici in Pomlad pa sta od februarja letos ponujala vpogled v to, kar se je dogajalo v studiu. Morilska balada? Da, če hočete. Prilika o dvoličnosti? Seveda tudi. A Mici je vendarle tako vsakdanja, soseda, o kateri pravzaprav ne vemo ničesar. In Pomlad? Najbrž veste, da ne gre zgolj za panteistično poskočnico, ki naj bi poslušalca uvedla v ploščo. Ne, saj sledijo Boleča jetra, ki že segajo v angažirano, priklicujejo pa znano risanko La Linea, torej so tu tudi že reference, ki nato skačejo iz vseh pesmi. Laura in Sven svoje glasbe nista zastonj označila za etnošanson – zasidrana je v ljudskem izročilu, skozi katero se zrcali tradicija evropskega šansona, a tudi bluesa in jazza, ali kot piše v sporočilu za javnost, ki je pridano uradnemu izidu plošče: »Tako njune skladbe prepletajo folk in etno glasbo s punk šansonom, kabarejem, jazzom, bluesom, popom in rockom v trd, alternativni kantavtorski izraz.« Zapisano je, da z žanrom podpreta in ilustrirata emocije ter zgodbe v pesmih. In če se vrnemo k bolečim jetrom: poanta gre od splošnega k ciljanemu/individualnemu, že omenjena referenca pa služi kot satirizacija, nujno potrebna za distanco. Naslov naslednje pesmi je vsakdanja sintagma in naj vas ne zmede, da so o mačkih v žaklju nekoč pele Bele vrane, pa tudi »črne balade« Svetlane Makarovič naj vas ne premotijo – Laurina besedila posegajo v ljudsko izročilo ravno toliko, da se navežejo na poanto, ki tokrat pride v refrenu in se nanaša na splošno mentaliteto sveta. Učinkovitost folkovske štimunge v kiticah iz običajne sintagme naredi statement. In to je najdlje, do koder bomo šli z interpretacijami; to ni naše delo, bi pa radi vsaj malce nakazali specifičnost avtorskega izraza Laure in Svena. In ko smo že pri tem, tudi njunih prijateljev na novem albumu. Na Bandcampu je na voljo dvanajst novih pesmi, ki se sprehajajo med igrivostjo, angažiranostjo in baladnostjo, a pri Zajtrku ni govora o klišejskem folkovskem igranju, gre za draženje sveta, njegovo slačenje in predočitev temnejših strani mentalitet, ki so praviloma zavite v minimalizem glasbenega izraza, naj bo to glas, violina in kitara, razen ko so z intenzivno angažirano ali balado noto primorane temu glasbenemu izrazu kaj dodati ali odvzeti.

Inštrumentali so še ena zanimiva plat plošče. Gre za dve pesmi, Raj raj, ki ima besedilo, kratko, a udarno, namreč naslov, ki ga slišimo v uvodu; a še prej slišimo Divje kamele, nekoliko krajšo pesem, ki že s štimungo izklicuje naslov, po Raju raju pa je tu še inštrumentalna tema Frapelli – v vseh treh sta Laura in Sven sama, Laura tudi s tamburinom, prijatelji pa se spet pridružijo v »šansonih«. Med Rajem Rajem in Frapelli je tu že omenjena Mici, nato pa Ljubezen s hribov, v kateri najdemo parodijo na ljubezenska izdihovanja v ljudskih in pop temah, a če ste pozorno poslušali preostanek plošče, veste, da pri Zajtrku ne smete nikoli razmišljati o samo eni možnosti. Zaključni pesmi sta baladi; tako Zora kot Ti me pelješ bi lahko bili zelo učinkoviti pop pesmi, kar pomeni, da Laurin vokal ni zgolj šansonski, pač pa bi zlahka stopil v širšo sliko, kar nazorno ponazarja Ti me pelješ, ko se razvije v drugi kitici. A njen zaključek nas povrne v šansonsko intimo in sklene ploščo. Nato spet obstanemo v Pomladi in zgodba se lahko ponovi. Na odrih ali v intimi digitalnega/fizičnega predvajanja in brskanja po prvencu, da bi se še dodatno prepričali, kje se je vse skupaj začelo. »Le pogum, le pogum, sliši se od juga šum.« Ne, tole ni Zajtrk, bi pa lahko bil.