Vsi odtenki Ženske na Festivalu Maribor 2015

Festival Maribor bo med 8. in 18. septembrom letošnjo krovno tematiko – ŽENSKO – prek ženske ustvarjalnosti udejanjil v obliki koncertnih in multimedijskih projektov. Letos sta v programski načrt poleg zgodovinsko vplivnih skladateljic vključeni tudi mladi slovenski skladateljici Nina Šenk in Nana Forte, razen njiju pa še prepoznavna finska komponistka Kaaije Saariaho, katere delo Émilie Suite bo ob odprtju izvedeno pod vodstvom dirigenta in violinista Richardom Tognettijem ob spremljavi violinistke Satü Vänskä.

Čeprav ima festival skrbno začrtano rdečo nit, ta ni togo zasidrana v določenem glasbenem žanru, pač pa se ravna po festivalskem postmodernističnem pristopu, ki se navdihuje v Adornovih besedah: ne le duhovna usmerjenost, pač pa edini možni pristop h kulturi 21. stoletja. 

Sosledje koncertnih dogodkov prinaša različna sporočila, raziskuje različne glasbene premene in tudi že tradicionalno prepleta glasbe različnih žanrov oziroma različnih svetov vse od klasike do folklore. Etno odtenki in reinkarnacija Vivaldijevih Štirih letnih časov bodo na koncertu 10. septembra zazveneli v sodelovanju z Josephom Tawadrosom, ki igra na strunsko glasbilo ud.

Med ženskimi izvajalskimi telesi, ki bodo nastopila na festivalskih odrih, so Ženski zbor APZ Maribor, ki ga vodi Tadeja Vulc, ruska pianistka Polina Lešenko, dirigentka Tara Simončič in mednarodno nagrajena kabaretska pevka Meow Meow.

13. septembra se bo odvil osrednji dogodek festivala, koncert z izrazito širokim in nekoliko eklektičnim glasbenim programom oziroma multimedijski eksperimentalni dogodek Projekt: Ženska. Gre za preplet glasbe, gledališča, likovne umetnosti in filma avtorice Satu Vänskä.

O provokativnih temah festivala, o genezi programskega snovanja in glasbenih izkušnjah smo se pogovarjali z njegovim umetniškim vodjem, Richardom Tognettijem.

Festival Maribor vsako leto obravnava izbrano tematiko, s katero tke rdečo nit. Kako pomembno je po vašem mnenju osvetljevanje mojstrovin klasične glasbe v določenem kontekstu in v kolikšni meri je smiselno, da je kontekst tudi družbenokritičen?

Všeč mi je struktura, ki mi jo ponuja koncept, čeprav socio-politični imperativi običajno niso gonilna sila mojega ustvarjalnega procesa. Zanimivo je, da me je pred kratkim pomemben londonski orkester povabil k sodelovanju pri programu s prav takšno zasnovo (program z ekološkim pridihom). Ob tem povabilu sem ostal skoraj brez idej. Zdi se, da se mi ideje ne porajajo iz potrebe po svetovni preobrazbi. Čeprav si želim, da ne bi bilo tako, velikokrat mojemu ustvarjalnemu navdihu pravzaprav prej botruje strah.

MNOŽICE (The Crowd) – krovni pojem festivala v letu 2010 – se je porodil iz mojega strahu pred velikimi množicami ljudi. V raziskovanju dinamike množice sem se navezal na modrosti, ki jih še danes gledam z začudenjem, saj ugotavljam, da se v celoti množica ne odziva v skladu z nasilnimi tendencami nekaterih osebkov znotraj nje.

NIČ (Nothing) se je porodil iz strahu pred finančno krizo, ki se je navezala tudi na eksistencialne strahove pred praznino časa in prostora ter ničnosti in večnosti ad infinitum.

UKRADENO (Stolen) se je porodilo iz strahu, ki mi jo predstavlja ideja o aretaciji zaradi plagiatorstva in neupoštevanja avtorskih pravic.

GREBEN (The Reef) je raziskovanje strahu pred deskanjem na vodi, polni morskih psov, pred ogromnimi valovi, ki udarjajo ob morske grebene in jih drobijo, ter pred neustavljivim mačističnim duhom, ki preveva deskanje.
 
ŽENSKA (Woman) je rezultat pogovora z rusko violinistko, ki jo je zanimalo, kaj bo sledilo Ukradenemu. Vprašal sem jo, če ima kakšno idejo, in je takoj odvrnila: ŽENSKE! 

Če omenim ČASOVNICO (Timeline), to najobsežnejšo tematiko izmed vseh, sem si izbral zaradi svojega strahu pred nepoznavanjem celotne zgodovine glasbe. Potem ko sem delo napisal in ga zdaj izvajam, se je moj strah izkazal za utemeljenega. 

Nekateri koncerti festivala sedaj že tradicionalno sprožajo bujnejšo reakcijo občinstva. Nekateri dogodki so prizorišče zgražanja posameznih obiskovalcev. Čemu pripisujete takšno reakcijo publike na preteklih koncertih? Morda nerazumevanju? 

Verjetno se vprašanje nanaša na reakcijo publike na Nič – publika je bila, če nič drugega, še preveč pozitivno naravnana. Kako se človek sploh lahko pozitivno odzove na praznino? To je najgrozljivejša stvar, kar jih je. Vse v zvezi z ničem bi se moralo približati katastrofi. Precejšen del občinstva pa je celo užival, kar je bilo nekakšno olajšanje. Vendar me je spravilo tudi v nelagoden položaj, saj sem vedel, da se zgolj dotikamo površine. Moja namera je bila, da bi poslušalci odšli polni žolča in bi na koncu glasbeniki igrali prazni dvorani. Vsekakor so se obiskovalci festivala izkazali za nekonservativne.

V medijih se veliko razpravlja o problematiki sodobne umetniške glasbe. Nekateri menijo, da je nepotrebna, drugi jo imajo za glasbo elite, tretji za nujni del kulture. Vsekakor naj bi obstajala na periferiji glasbene ustvarjalnosti. Kakšno vlogo pripisujete sodobni slovenski ustvarjalnosti na področju resne (klasične) glasbe in s kakšnimi izzivi se morebiti srečujete ob snovanju festivalskega programa?

O vlogi slovenske ustvarjalnosti na področju klasične glasbe se morate odločiti kar Slovenci sami. Sami morate ugotoviti, kakšna naj bi bila. Menim, da se njena vloga tukaj bistveno ne razlikuje od vloge, ki jo ima ta glasba v drugih zahodnih državah. Občutek imam, da namigujete na sodobne postdarmstadtske kompleksnosti v slogu Bouleza, ki se jih dojema v kontekstu elitnega. Po mojem mnenju ima ta glasba takšno vlogo, kakršno si zasluži – pravzaprav nikakršne, saj si prizadeva samo utrditi prevladujoč status moških v njihovem obskurnem kraljestvu. Prizadevajo si odpraviti svobodo romantičnega izražanja, tako da mečejo glasbeno kislino v vedno bolj odbijajoče občinstvo, ki seveda požira zvoke Arva Pärta, country in western stile glasbe ter glasbo Taylor Swift in drugih, vse do Schoenberga in njegovih naslednikov. Klasična glasba bi morala ostati v podzemlju, biti bi morala nekako prepovedana in njeno subverzivno naravo bi morali sprejeti, negovati. Majhna, nenavadna srečanja v majavih stavbah, ruševinah, kot je Dornova, so najprimernejši kontekst za to vrsto glasbe. Njeno bistvo se bo samodejno razlilo, tako kot nežen parfum ali skriven recept, ki na koncu najde pot do enostavnega jezika javnosti. Vztrajanje pri njeni vlogi pa prej uničuje njen razlog za obstoj.

Na kakšen način poskuša Festival Maribor približati zven sodobnih skladateljskih praks širšemu krogu, ki večinoma od festivala pričakuje, da bo ponudil le izvedbe klasičnih mojstrovin Mozarta in Beethovna? Kako pritegnete mlajšo publiko?

Nima se smisla ukvarjati z mladostjo mladih. Spoštovati bi morali modrost, ki pride z leti. Morebiti je občinstvo dandanes celo premlado, saj se lahko šele pri 65 (starost prejšnjih štiridesetletnikov) dovolj notranje utišamo, da lahko v polnem razumevanju začnemo ceniti zvoke tako imenovanih klasičnih skladateljev. Po mojem mnenju glasbeniki igramo pravzaprav tudi za preveliko število ljudi. Publika ne bi smela presegati številke 500. Ampak problem je seveda vedno prisoten ekonomski pritisk. Menim, da bi umetniki lahko prihranili veliko denarja, ko bi svojo dejavnost razširili iz polja profesionalnega tudi na družbeno raven. Navsezadnje glasbeniki vse delamo v kolektivu, v skupnem prostoru – orkester je kolektiv, ki nastopi kot skupek ljudi in se po koncertu spet skupaj zateče v bar na pijačo. Pojdimo torej še korak dlje in začnimo živeti v kolektivu. Saj moramo poskrbeti samo še za spanje, s… in druge stvari na s.

Še hipotetično vprašanje: ali imate kakšen sanjski projekt, ki bi ga udejanjili, če bi imeli neomejena denarna sredstva? 

Da bi z retrospektivo ponovno ovrednotil vsa leta, ki sem jih preživel v Mariboru, in da bi sodeloval in delal z Brigito (Pavlič, direktorico festivala, op. ured.) za večno.

Več o programu festivala nlahko najdete TUKAJ.