Vzvišena in razkrojena zvočna narativnost

Zarja-Tay je drugi album zasedbe, ki je bila ob Kaučičevi tridesetletnici delovanja predstavljena kot Doline trio. Sestavljajo ga v Švici živeča kazahstansko-turška pevka Saadet Türköz, italijanski kontrabasist Giovanni Maier, ki je Kaučičev stalni sodelavec, in Zlatko Kaučič¹ s svojo unikatno talno postavitvijo raznoraznih tolkal, udarjal in drugih zvočil. Album so posneli pred tremi leti v živo v cerkvi v Crngrobu. Zvok je pričakovano mojstrsko zajel Iztok Zupan in vključuje tudi nekatere okoliške zvoke, vključno s ptičjim petjem in otroškimi glasovi, po katerih je album menda celo dobil ime. Oboje celoto lepo zaokrožuje in ji daje s poudarjeno tuzemskostjo spontani človeški pečat. Glede na to, da je album posvečen preminulemu bratu Saadet Türköz, je človečnost pravzaprav njegova osrednja tema, glasbeno reflektirana v enajstih izvedbah. Pri vseh treh glasbenikih gre za znana imena naše in širše kreativne, improvizirane godbe. V tem srečanju ustvarjajo samosvojo glasbeno govorico, ki jo nemara v največji meri kroji prav prisotnost izjemne vokalistke. Ustvarjanje Saadet Türköz je namreč vpeto v tradicije Turčije oziroma Bližnjega in Srednjega vzhoda ali kar centralne Azije. Njen širok razpon in razširjene tehnike vokalizacije glas postavljajo v prostor in ga osamosvajajo, obenem pa nenehno ohranjajo njegove kulturno-zgodovinske navezave. Ne glede na to, v katerem kontekstu Saadet Türköz nastopa (solistično, v bolj folkovskem kontekstu, elektroakustičnih ali drugače improviziranih zasedbah), se njena naslomba na izročilo vedno organsko zlije z drugimi glasbenimi govoricami ter jih tako tudi na novo osmisli.

Na albumu Zarja-Tay se od začetka do konca plete sugestija ljudske pesemskosti (izvedbe so sicer opisane kot »sanjske pesmi«) s poudarjenim narativnim momentom, ki pa je položen globoko pod plasti improvizacije in še dveh drugih, sicer enakovrednih avtorskih govoric. Ta značilnost je pri nekaterih izvedbah bolj poudarjena kot pri drugih, a je v vsakem primeru dovolj prepoznavna, da obarva celoto. Saadet Türköz skozi tokove zvočnega osamosvajanja namreč plete niti sprva še jasneje oblikovanih semantičnih nastavkov, ki iz svoje narativnosti prehajajo v sugestivno zvočnost. Njena vez z izhodiščno semantiko se redko povsem pretrga, bolj gre za variacije in modulacije, ki pa jih nenazadnje kot pomensko polne dojemamo mogoče zgolj zaradi njihove doživete, ranjene izvedbe. Občasno prepoznamo posamezne besede ali njihove fragmente vsaj v turščini, arabščini in angleščini; skladba Snake se denimo izteče s ponavljanjem besede »canım«, po turško »dragi, draga«, gre torej za nagovor ljubljene osebe, medtem ko skladba Mashallah! že z naslovom nakaže, da gre za izražanje hvaležnosti, veselja in poveličevanja. Drobce angleških besed slišimo v skladbi Somebody, skladba Phantasie pa je verjetno sestavljena iz izmišljenih zlogov, ki jezik zgolj simulirajo. Te besede se skozi ponavljanja in zvočna razkrajanja izmikajo v osamosvojeno zvočnost, ki slednjič transcendira njihov prvotni pomen.

V tej točki se vsi trije glasbeniki tudi najtesneje srečajo ter različne in presenetljivo skladne zvoke združijo v ustvarjanje nekega novega pomena, neke nove govorice. Vsi trije skupaj prisostvujejo rojstvu embrionalnega glasu ali čedalje večji pretočnosti neoprijemljive poetičnosti, ki je hrepenenje in refleksijo pustila za sabo oziroma ju je predrugačila v nekaj svobodnejšega. Najboljše skladbe albuma (denimo Snake, APA in Köpes) so predvsem daljše izvedbe, znotraj katerih se pesemska oblika spreminja v bolj svobodno, improvizirano izraznost in se spet vrača na izhodišče. Kaučič in Maier pogosto povzameta kak vokalni element in ga razvijeta v spontano oprijemljivo obliko, ki posledično Saadet Türköz spet da več manevrskega prostora. Po drugi strani pa krajše ponekod možnosti za razvoj zgolj nakažejo, a se prehitro ustavijo in tako delujejo bolj efemerno, kot zvočne skice.

Dramaturgija najboljših skladb je izjemna. APA in Köpes sta razgibano dinamični in se gibljeta med domiselnim zvočnim barvanjem in mogočnim ritmiziranim galopom. Slednjega predvsem odlični Maier izkoristi za harmonska mehčanja, medtem ko Kaučič raziskuje različne registre svojih zvočil. Zvoki trganja in paranja se vbadajo v lebdeče zvočno tkivo zaključne skladbe Köpes, ki sprva temelji na alikvotnih arpeggiih z varljivo vztrajnostjo. Njihova uvodna repetitivnost podčrtuje tonično harmonsko osnovo, h kateri pa se vedno znova vrača, toda ne kot k nečemu trdnemu, temveč k tistemu, kar mora biti vedno znova podvrženo dvomu in preizkušeno v svoji trdnosti. Pri tem vokalizacija Saadet Türköz, ki trmasto vztraja v izhodiščni nizki legi, po eni strani z meditativno zagledanostjo navznoter krepi zasanjani značaj kolektivnega prepuščanja nečemu nedoločljivemu in duhovnemu, po drugi strani pa ima poudarjena raskavost njenega glasu nekakšno zvočno odnosnico v Kaučičevi zvočni dialektiki. Iz te vzajemnosti raste dvojna perspektiva, v kateri se dinamike posameznih izvajalcev prepletajo tako, da ena sprememba naredi prostor drugi. Vloge vodilnih in spremljevalnih glasov se tako menjujejo in izigravajo, zaradi česar je končni učinek neverjetno napeta in sugestivna zvočna pripoved o najglobljih antagonizmih tako posameznika kot tudi sveta in še bolj tistega, kar oboje presega. Samo primerno je, da se po izjemnem stopnjevanju, ki zvočno molitev pretrga na njenem spoznavnem vrhuncu, album zaključi z oddaljenimi zvoki ptičjega čivkanja – tisto, kar na njegovem začetku priklicujejo zvoki Kaučičevih nekonvencionalnih zvočil, je zdaj dejansko prisotno v svoji oddaljenosti.

Trio Türköz-Maier-Kaučič z albumom Zarja-Tay prinaša izvirno glasbo, ki improvizacijo domiselno vpenja v narativno arhitekturo sugestivne pesemskosti. Na njem se glasbeniki izkažejo kot prilagodljivi improvizatorji s širokim izraznim razponom. Skupaj iščejo zvoke in se nanje odzivajo na način, ki ustvarja nepričakovano koherentno celoto.

1  Intervju z Zlatkom Kaučičem iz l. 2011 si lahko preberete tukaj.