Z neba pa v rebra – Soundcamp 2021

Tudi letos je bil 1. maj izbran za 24-urno spletno oddajanje zvokov jutranjega prebujanja v naravi z raznih koncev sveta. Projekt, ki sliši na ime Reveil, poteka že osmo leto in je del festivala Soundcamp, na katerem se odvijajo prenosi zvočnih spletnih dogodkov v živo. Letos so svoja dela prispevali Jaka Berger – Brgs, Colin Black, Ida Hiršenfelder, Boštjan Perovšek in Manja Ristić, ki so delovali v okviru Zavoda CONA. Ta sodeluje v projektu Akustično skupno, ki bdi nad festivalom. Zavod CONA je v času priprav na Soundcamp skupaj s partnerji aktiviral pet novih odprtih mikrofonov za prenos zvokov izbranih krajev po svetu, med njimi tudi svoj odprti mikrofon na Rožniku. Akustično skupno je projekt, ki združuje več krajev po svetu s predvajanjem njihovih specifičnih zvočnih podob, raznih oddaj in nudenjem umetniških rezidenc ter spletnih prenosov zvokov v naravi ob zori. Namen ni le umetniški in zvočni, temveč tudi ekološki, saj beleži spreminjanje naravnega okolja, zato so posnetki tudi arhivirani. Predstavljena dela nas spodbujajo k ponovnemu vrednotenju zvočnosti sodobnega sveta in odnosa do naravnega okolja, ki ga urbani zvoki vedno bolj nasilno ogrožajo. Vsako delo ponuja svoj pogled na ta svet, od radoživega prisluškovanja naravnemu orkestru v primeru Perovška in s tem pristne radosti ob naravnem zvočnem obilju do pesimizma Colina Blacka ali agresivne intervencije Brgsa. Ida Hiršenfelder in Manja Ristić sta bolj reflektirano usmerjeni v dani habitat, prav vsi pa ponujajo v razmislek obilo izvirnega materiala. In prav to, umetniško vizijo kot iztočnico za prevpraševanje, sedanji čas tako zelo potrebuje.

Prvi med slovenskimi umetniki, Boštjan Perovšek, je prispeval delo v binavralni tehniki, ki ga je izvedel na Debeli griži pri Volčjem gradu. Zajemalo je zvoke v živo skupaj z izbranimi iz arhiva. Prve je skladatelj elektroakustično obdelal. Prisluhnili smo izredno pestremu zvočnemu polju, ki se je vzpostavilo na danem terenu in ga tako rekoč nasičilo z raznoraznimi zvoki, od rojev ptic ter njihovega prepevanja, čivkanja, cvrkutanja in ščebetanja pa vse do kukavice in naključnih mimo letečih muh in večjega mrčesa. Pri tem so zvoki naše uho osredotočali na posamezne elemente, bodisi na oglašanje ptičev ali posamezno brenčanje, v ozadju pa smo zaslišali tudi bitje zvonov. Vse to nas je navajalo na percepcijo ambienta izven mestnega prostora, ki je že po naravni poti poln pestrega zvočnega dogajanja, z avtorjevo pomočjo pa nas nagradi še s poudarjenimi posameznimi zvoki, ki občasno stopajo v ospredje. Navdušila nas je prava orkestracija zvokov, ki so se nas dotaknili neposredno. Zlasti pri poslušanju s slušalkami smo lahko zelo pristno doživljali dani ambient.

Ida Hiršenfelder alias Beepblip nam je nastavila ogledalo z delom Spomin na drevo, refleksijo na posekano drevo, ki ga okoljevarstvenik ni uspel rešiti pogube. Spreminjanje naravnega v urbano in simbioza obeh svetov se kaže skozi zvočno fresko, ki ob premisleku, podanem v obliki angleškega besedila, druži ta svetova. Začutimo lahko to na novo preurejeno ploščad, v kateri še vedno bivajo ptiči, vendar je zdaj njihov svet vezan na aktivnost skaterjev in druge urbane zvoke. Kot reminiscenca na nekdanje okolje se oglasijo cerkveni zvonovi, nekakšen skupni imenovalec prejšnjega in sedanjega sveta. Začuti se razlika med naravnim jutranjim svetom Boštjana Perovška in danim okoljem mesta, ki ga Ida Hiršenfelder dodatno nasiči z zvoki umetnega izvora in posnetki govora. Zvočna gmota se mestoma nagiba na stran elektronskih zvokov in drugič proti tistim iz okolja, povezovalni element pa je besedilo, ki ga slišimo kot deklamacijo oziroma dekomponirane zvočne elemente.

Raziskovalka voda Manja Ristić se je posvetila terenskim in hidrofonskim posnetkom na Korčuli in ob zvočnem fenomenu vodnih mas razmišljala o intenzivnosti naše psihološke dinamike v času pandemije. Zvočnost je raziskovala v kamnolomu Lenga in ustvarjalno razmišljala o tem prostoru, ki ga je človeška roka za vselej zaznamovala in spremenila. Slišali smo medsebojno intervencijo elektronskega in vodnega vira, pri čemer je bil elektronski bolj vzdušje, vodni pa nekakšen ambientalni okvir in konkretna paralela. Zdelo se nam je, kot da bi v kopeli elektronskih zvokov prisluhnili pljuskanju vode ob čoln in se prepustili učinkom vodnih trkov in šumljanj. Te je sčasoma preglasil elektronski šum in občasen zven kovinske posode, nato pa so ju ponovno nadomestili valovi in njihovo butanje ob obalo ter odtekanje vode, vse to v spremstvu čudovitih čričkov. Vzdušje kompozicije ne vzbuja le lahkotnosti letoviškega kraja, kot bi lahko pomislili, ampak nas tudi utesnjuje in vabi k razmisleku o minevanju vsega ter poigravanju časa z nami. Na videz spontano prisluškovanje vodnim efektom je resda sproščujoče, a ne do te mere, da bi se počutili dobro, prej nas popelje v ambientalni elektronski svet, ki vzbuja tesnobo in negotovost. Ni odveč reminiscenca na roman Starec in morje.

Dr. Colin Black se je v delu Jutro je razbito zapisal drugačnemu doživljanju jutra. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da so jutra optimistični nov začetek, nas po uvodnem javljanju ptičev, koz (?), čričkov in drugih živali v naravi naenkrat pahne v zvočno komoro, v kateri se razbijajo misli o sreči, zaslišimo pripovedi o tragičnem izkustvu začetka vojne na Balkanu. Vtis je tesnoben, v sporočilih ali zvokih zaman iščemo srečo. Tudi utrinki paradne glasbe nas ne prepričajo v kolektivno zavest splošne sreče, ostaja namreč na ravni fragmenta in prevlada splošno nelagodje, ki se stopnjuje s poslušanjem bombnega napada in vsesplošno stisko. Sledimo novicam o nesrečah, nuklearni katastrofi, poplavah in drugih hudih pojavih, ki razblinjajo še poslednjo utvaro, da bo dan »normalen«. Vmes se ponavlja intervju z moškim o tem, kaj ga osrečuje. Proti koncu kompozicije se izpovedi, zvoki in dogodki pričnejo hitreje vrstiti in se mešati med seboj. Zaslišimo nasilje, otroški jok, strele in refleksijo o sreči. Delo se zaključi z udarom strele in počasnim izzvenevanjem živih bitij.

Z najbolj nenavadnim posegom v okolje se je predstavil Jaka Berger – Brgs. In_Dependences je odraz njegove želje, da bi zvoke okolja premešal z umetnimi do te mere, da bi meja med njimi postala neslišna in ne bi več mogli slediti njihovemu izvoru. Zvoki, ki se jih poslužuje, po jakosti mejijo na bolečino, denimo drdranje mimoidočega vlaka ali zvoki udarcev ob spremljavi piščali. Umetni šumi in zvočna onesnaženost prometa se mešajo s čivkanjem ptičev ali kukavico, ko se zvočni dogodek nadalje razvija, pa vedno bolj prevladajo zvočni impulzi umetne narave. So imitacija resničnega življenja in se ciklično vračajo k prometu, zlasti vlakom, ki služijo kot neke vrste klicaj in nas z jakostjo opozarjajo na nasilnost človekovega posega v okolje. Prav nasilnost te komunikacije nam daje občutek nemoči in strahu pred zvočno agresijo, ki je odraz resnične. Izzivalno umeščeni pristni zvoki so pretehtano posejani po skladbi in nas kot oporne točke vodijo nazaj v virtualno resničnost, kjer se izgubimo v povsem zvočnem svetu. Gre za zanimivo refleksijo o sodobnem svetu in hkrati vizijo nove zvočne stvarnosti, ki temelji na nasilnem poseganju v okolje.

Soundcamp je premišljena in obenem aktualna prireditev. Predstavljena dela nas spodbujajo k ponovnemu vrednotenju zvočnosti sodobnega sveta in odnosa do naravnega okolja, ki ga urbani zvoki vedno bolj nasilno ogrožajo. Vsako delo ponuja svoj pogled na ta svet, od radoživega prisluškovanja naravnemu orkestru v primeru Perovška in s tem pristne radosti ob naravnem zvočnem obilju do pesimizma Colina Blacka ali agresivne intervencije Brgsa. Ida Hiršenfelder in Manja Ristić sta bolj reflektirano usmerjeni v dani habitat, prav vsi pa ponujajo v razmislek obilo izvirnega materiala. In prav to, umetniško vizijo kot iztočnico za prevpraševanje, sedanji čas tako zelo potrebuje.