Z vinilnih kolodvorov

Besede in glasba Tomaža Pengova so že dolgo na častnem mestu našega samospevskega Parnasa. Petdeset let je, odkar so izšla Odpotovanja, album, ki je tudi pri nas dokončno utemeljil pojem samospevstva, sožitja in zlitja besede in glasbe v presežek. Pengov je nizal presežke ves čas svojega ustvarjanja, kar dokazuje tudi njegov edini koncertni zapis, ki je zdaj med nami prvič na vinilni plošči. Morda bo kdo rekel, da mojster ponekod zveni utrujeno. Morda bo kdo trdil, da so Odpotovanja ostala najpomembnejše poglavje njegovega opusa. Gledano glasbenozgodovinsko, to zagotovo drži, avtorsko in izvajalsko pa je najboljše pokazal šele na naslednjih dveh albumih. In če govorimo o utrujenosti, moramo spregovoriti o izkušnjah. Življenju. Prehojeni poti. O besedah, ki iz ust starejšega samospevca zvenijo prepričljiveje kot iz ust dvajset in še nekaj letnika, ki je imel pred seboj še marsikatero obzorje. Veličina Koncerta in Pengova kot umetnika se pokaže ravno v teh odtenkih.

Leta 1969 je pri beograjski založbi plošč izšla mala plošča s štirimi pesmimi Srečanji Tomaža Domicelja. Istega leta je prvi album izdal Arsen Dedić. Drago Mlinarec je začenjal svoj znameniti niz antoloških albumov, ki jih je nizal v sedemdesetih. Ivica Percl je bil kot angažirani avtor prav tako mnogo več kot zgolj pevec pesmi o starem osamljenem orgličarju izpod peresa Đorđa Novkovića. Na pragu sedemdesetih smo imeli visoko razvito (kant)avtorsko sceno, a v Sloveniji ne v obliki velike plošče: Domicelj je izdajal EP-je in single, Brecljev Cocktail je bil še na poti. Ko so se pojavila že omenjena Odpotovanja, se je pokazalo, da je tudi v Sloveniji prostor za dolgometražna raziskovanja pokrajin besede in glasbe. Petnajst let pozneje je Pengov nadaljeval z avtorsko in konceptualno še vidnejšim, a manj razvpitim albumom Pripovedi, štiri leta pozneje je te nadgradil z Rimsko cesto in se kot albumski avtor poslovil leta 1996 z albumom Biti tu, ki je bil nekakšna pozna sinteza njegove dejavnosti. Pengov je po tem nastopal zgolj občasno, med drugim konec leta 2005 v Križankah (Viteška), kjer je zabeležil pričujoči Koncert. Na njem je odpotoval v vse, tudi najmanjše kraje svoje samospevske poti in iz dragega kamenja na poti nanizal pripoved. Leta 2006 je pri Dallasu zapis koncerta izšel na zgoščenki, ki je bila Pengovova predzadnja, če štejemo še tisto, priloženo knjigi Drevo in zvezda pri založbi Sanje leta 2011.

Boris A. Novak je pred časom zapisal, da je Pengov v svojem opusu učinkovito povezal trubadurski sentiment s sodobnim poetičnim in (popularno)glasbenim izročilom. Njegovo kraljestvo nikoli ni bilo od tega sveta, čeravno je bil v tem svetu še kako prisoten. Vedno razumljen kot neke vrste eterični brezčasnež, je to pozo protiargumentiral na albumu Rimska cesta, kjer najdemo njegovi najučinkovitejši angažirani pesmi: Generali in Stari klovni. A njegovi »trgovci z ognjeno kugo« so hodili z roko v roki s starci, morskimi zvezdami, vandrovčki in zaljubljenci. Velik del tega je bilo domače šansonsko izročilo, zlasti Ježkov opus, h kateremu se je Pengov ves čas vračal, saj je bil link do Ježka v družini (Jožek [Pengov] in Ježek), in bogata zakladnica slovenske ljudske pesmi, s katero se je medijsko najbolj proslavil, saj je še danes med ljudmi njegova najbolj znana pesem Rodovnik vina, pesem po ljudskih motivih. Loteval se je epskih balad (Pegam in Lambergar) in subtilnih ljubezenskih ljudskih tem, kjer je ob koncu svoje diskografske poti (po)ustvaril enega poslednjih biserov, Dekle moje. Njegovo značilno igranje kitare ga je ves čas delovanja uvrščalo tudi med najvidnejše kitariste pri nas, zagotovo je tudi kot kitarist pomembno vplival na mlajše generacije kantavtorjev in samospevcev. 

Vse to slišimo na pričujočem vinilu, kjer je poleg prereza najbolj znanih in najpomembnejših pesmi tudi Silba, tokrat prvič zabeležena na trak, izvirni posnetki iz 2005 pa so na novo zvočno oplemeniteni in opremljeni z dokumentarnim aparatom: na gatefoldovski vinilni opremi ne manjkajo ne besedila ne arhivske fotografije. Koncert je na vinil presajen skrbno in mojstrsko. Morda bo kdo rekel, da mojster ponekod zveni utrujeno. Morda bo kdo trdil, da so Odpotovanja ostala najpomembnejše poglavje njegovega opusa. Gledano glasbenozgodovinsko, to zagotovo drži, avtorsko in izvajalsko pa je najboljše pokazal šele na naslednjih dveh albumih. In če govorimo o utrujenosti, moramo spregovoriti o izkušnjah. Življenju. Prehojeni poti. O besedah, ki iz ust starejšega samospevca zvenijo prepričljiveje kot iz ust dvajset in še nekaj letnika, ki je imel pred seboj še marsikatero obzorje. Veličina Koncerta in Pengova kot umetnika se pokaže ravno v teh odtenkih. Mojster sede pred nas sam s svojo kitaro, z vsemi bremeni in pripovedmi. Zato Koncert ni utrujen, temveč žlahten. In vinilna plošča, točneje dvojni vinil, je kolodvor, kjer avtorjeve pesmi zadihajo sveže. Brez izgubljene kadence.