Za škure, za briškulo, za Kras, zanj

Kras. Zveni že ... No, zadiši, po tradiciji, renomeju, statusu. Srečko Kosovel, teran, pršut in še marsikaj. Potem je prišel Boštjan Pertinač. In se predstavil drzno, predrzno. Kot »unikat, ker večinoma poje in piše v kraškem narečju«. In to v državi, kjer je kantavtorjev nešteto. In so med najbolj cenjenimi. Od Tomaža Pengova do Iztoka Mlakarja in vsi vmes. Potem pride Boštjan Pertinač. Mlado, moderno, zagnano. S prvencem Sz Sežane doma (2022) po premieri na Melodijah morja in sonca (2021). »Kras je imel slabo zapisano dediščino in glasbo,« je povedal v pogovoru za Pesem v žepu (Radio Slovenija).  Gre za album zrelega kantavtorja, ki nima prebojnega hita ali momenta. Ima pa moderno celovit, izročilu zvest album. Ponosno lahko reče, da je unikat s kraškim dialektom. Ne bo se in nasploh se ni lahko prebiti naprej s takšno glasbo – naj bo kadar koli že. In zdaj? Še težje. Vendar je bilo vredno poskusiti. Kraške štorje so potrditev, da kantavtorstvo pri nas še zdaleč ni reklo zadnje besede in da Pertinač ni le vskočil v zapolnjeni prostor.

Kraške štorje so poln, močen, koncizen album. Pozna se, da ne gre za prvenec. Kje? V produkciji, pristopu, prepričljivosti. Če bi to bil prvenec, bi bil Pertinač res rariteta. Na Sz Sežane doma (2022) se je namreč dostopno, konvencionalno predstavil. Šlo je za predstavitveni debi, v katerem je bilo precej iskanja. Sploh pri zvoku. Začetek je bil še etno, skoraj retro. Ampak potem je zavil k iščočemu zvoku, ki naj bi bil dostopen vsem, kot da bi želel biti človek s Sežane, ki pa nagovarja cel narod. In obratno. Zato tudi Plima in Melodije morja in sonca. Tanek vokal, električna kitara, pop radijska produkcija. Za krst solidno in sprejemljivo, ampak zdaj se vidi, da zmore precej več. Zdi se, da je med prvencem in nadaljevanjem minilo eno celo obdobje, ne le pičlo leto. Kajti če je prvenec s Tinkaro Kovač v Šaldo š'tmam iskal kompromis, tega iskanja zdaj ni več. Takoj gre tja, kjer se je končala sklepno veseljaška Betula. 

In zdaj? Uvodne Štorje so neprimerno bolj zgodbene in produkcijsko izpopolnjene, izpiljene. To Pertinača dodobra izpostavi. Pokaže, da so to dejanske zgodbe. Njegove ali ne, ni pomembno. So štorje. Ni več skrivanja v vokalu, ta je potisnjen v ospredje. Sramežljivosti ni, dobimo udarnost. Štorje je singlovski komad, ki še lovi širše občinstvo – tema je festivalska in gestikulira. Prikrade se primerjava z Rudijem Bučarjem, ki je znal izmed kantavtorjev novejše generacije spojiti sodobni pristop s tradicijo, ne da bi omalovaževal prvega ali drugo. »Ne znam drugače kot tako / zapojem ti lahko / molčim, a v srcu si želim / da ob tebi se zbudim« ni nič presežnega, a vseeno prepriča. Kako? Ker potrebuje celoto, umeščenost, kontekst. Sam po sebi je to dober komad, a le to. Ojača ga Silvo. Skupaj s Tarzanom gre za skladbi, ki ju je predstavil na Kantfestu 2023, kjer je pobral bronasto nagrado z obrazložitvijo: »Nagrado prejme Boštjan Pertinač, spreten in duhovit pripovedovalec z narečjem zabeljenih človeških zgodb v duhu italijanskih tradicij.« Gre za pesmi, navdahnjeni po resničnih dogodkih, ki so se v prejšnjem stoletju dogajali v okolici Sežane. Pesmi sta nastali v sodelovanju z mladim tržaškim aranžerjem Lorenzom Visintinom, v skladbi pa je v vlogi Silva gost Gojmir Lešnjak – Gojc, kar je več kot komplementarno medgeneracijsko sodelovanje, saj deluje kot legitimacija Pertinača kot prodornega avtorja. Ja, Silvo ima vse, kar so imele številne pesmi tega kova. Zgodbo, kitaro, zagon, dialekt. Marsikdo je to dal skozi, sploh z bobnom, najbolj nazorno v teh širših koncih Iztok Mlakar, četudi je daleč do njegove Primorske. Ampak Pertinač ima v pesmi Silvo etno osnovo in kantavtorsko moč. Če pridodamo pesem Tarzan, ki ima podobno motiviko in narativnost, je Pertinaču uspelo nekaj, kar ne uspe zlahka. Tarzan zveni sodobno, kot iz leta 2023, a hkrati retro, ljudsko, tradicionalno. Skoraj kot nekaj ponarodelega. Ne v stilu Katalene, da ne bo pomote. Niti ne kot neoetno. Tarzan in Silvo ne bosta prebojna, radijska, nacionalna komada, vsebujeta pa več kot dovolj, da prepričata in prodreta na koncertih. Kar tak kantavtor in na taki poti ravno potrebuje. Ne kaže namreč, da bi Pertinač nagovarjal pretežno mlado generacijo.

Kar morda potrebuje, je vendarle še nekaj, nekaj, zaradi česar bi postal prepoznaven. Dinamična Forešta to še ni, a pride blizu. Motivi, pihala, kitara, bobni, poln zvok ... Produkcijsko je to kantavtorstvo, ki bi ga lahko uvrstili na prelom tisočletja, čeprav ne zveni tako. Ponudi silovitost v vokalu, ki resda še ni zrel, a vseeno prepričljiv. Pertinač gre prek refrena, vrže se v retro motiv, ljudsko izročilo in večvokalnost ter se vrne v tukaj in zdaj. Če je šel na MMS, bi lahko šel še kam. Ne na Emo, ampak škoda je takega komada, ker bo radovednega poslušalca nagradil s: »Tebi b’lo je sam pašatempo / sz Ljubljane si doma / Ma v meni zgod’u se je šentimento / če kdu še n’zna / Na un sobotni dan / u b’ndima je bla / tam, o, pa ja / si grozdje trgala.« Podobno velja za Vlak, migetav, ritmičen, dinamičen, »kjer sončna je stran neba«. Pri Pertinaču je težko zgrešiti zlitost tekstov in glasbe. Ne zato, ker bi bilo toliko brskanja, podpomenov, branja med vrsticami. To je živahna glasba. To je, naj se sliši še tako poceni, Kras. Ki ga zdaj bolje razume, potem ko se je, kot je povedal za našo rubriko Iz moje poslušalnice, po desetih letih v Novi Gorici vrnil na rodni Kras. Pa četudi Vlak zavije v kontra smer: »Vlak odpeljal bo tja / na konec sveta / kjer sončna je stran neba / Čez gmajno in celo pokrajno / pot pelje jo tja / kjer čuti se res doma / Vlak odpeljal bo tja / na konec sveta / kjer sončna je stran neba / Čez gmajno in celo pokrajno / pot pelje jo tja / v Berlinu zdaj je doma.« Boleče. 

Ko bi album lahko zavil v varnejše vode in se (prehitro) zadovoljil, se pojavijo Čisti računi. V tej pesmi so Kraške štorje točno to, kar so. Štorje, kraške. Čisti računi so seveda tudi malo metaforični, ampak res malo. Celo na Smaal Tokka človek pomisli, ampak res le na hitrico. Ker je zgodba tako vsakdanja, no, vsakonočna. Za hip se zdi, da Pertinač lovi produkcijo Magnifica v njegovem balkanskem melosu, ampak res le za hip. Na vrsto pridejo tudi nežnejši momenti, kar je pričakovano, a Med bori in brini in burjo je pesem neke vrste nujni premor. A komad vseeno še ni tako lagoden ali samoumeven, kot bi lahko bil. Mudi se mu k refrenu, ki je dober, pravljičen, lokalen. Škratovski, če si sposodimo pri besedilu. Marsikaj gre komadu v prid, pokaže, kaj zmore tak multiinštrumentalist. Harmonika, ženski vokal, klaviature ... Skoraj filmsko. Ampak to je redek ekskurz, da ne rečemo eksces. 

Kraške štorje imajo tudi osnovo, kakršno mora imeti tak album za takega kantavtorja. Vrniti se k osnovam, domačijam, generacijam. Briškula je poklon domačemu na pieteten način. Kar ni lahko. S tem tvegaš. Zamah izkušenih rok in navajenih ušes. Da ni to nič novega. Po svoje ni, ampak Sežana česa takega nima. Album spada med tiste, ki ne delujejo kratki, čeprav ima le štirideset minut. A ni niti malo počasen, ker ko pridejo Škure, vsi razumemo, da so škure najbrž to, kar vemo, da so, čeprav nismo poznali besede. Nekaj tako vsakdanjega? In na tako bendovski, poln, pihalen, skoraj kabaretni način? Ja, presežek. »Zaprta polkna«, to slišimo v skoraj prevodu. Pertinač prihaja pač iz kraja, kjer »lohko bedim tud do rane ure / če okna nimajo zaprte škure«. 

Ko gre album h koncu, se pojavi SMS. Nekaj varnega. In edina pesem s širšim avtorstvom. Ni ne kraška ne štorja. Je pop komad, radijska priložnost, singlovsko hotenje. Pertinač pokaže, da obvlada obrt, a pri tem preveč tvega. »Avtocesta do nebes« je zavoj na prevoženo, polno avtocesto, na kateri se človeku skomina po stranskih cestah. Po štorjah. Če že, je kompromis. »Nona mi je pravla / ku je bla mlada / šaldo lažje je blo / Ni blo interneta / sam bicikleta, / o, ja, lažje je blo. / Kšn bot, / so si uzeli cajt. / Za prjatle, familjo, dobre ljudi. / Tega danes več ni.« Ko na polno doda, da danes »buljimo v ekrane / smo duše prodane«, združi in sklene Kraške štorje. 

Gre za album zrelega kantavtorja, ki nima prebojnega hita ali momenta. Ima pa moderno celovit, izročilu zvest album. Ponosno lahko reče, da je unikat s kraškim dialektom. Ne bo se in nasploh se ni lahko prebiti naprej s takšno glasbo – naj bo kadar koli že. In zdaj? Še težje. Vendar je bilo vredno poskusiti. Kraške štorje so potrditev, da kantavtorstvo pri nas še zdaleč ni reklo zadnje besede in da Pertinač ni le vskočil v zapolnjeni prostor.