Začetek Magnificove nove kariere?

Verjetno bo izpadlo pristransko, ampak ko si je Dragan Bjelogrlić za soundtrack za svoj film Montevideo, bog te video! zaželel »nekaj novega, kar bo slišati kot staro in bo hit«, je bil angažma Magnifica, če že ne najboljši, pa vsaj top tri možen izbor. Ne samo zato, ker je film, ki je v Srbiji med tem postal gromozanska uspešnica, romantičen spomin na dogodke okoli jugoslovanske (srbske) nogometne reprezentance ter njenega odhoda na prvo svetovno prvenstvo v Urugvaju in ker je Magnifico balkanske ter latinske (mariachi) muzike izvrstno prepletel že na plošči Grande Finale. Pač pa tudi zato, ker je Magnifico en redkih glasbenikov iz tukajšnjega okolja, ki zna napisati »hit« v najžlahtnejši podobi. Lep dokaz za to sta nenazadnje že skladbi Samo malo in Bum bum z novega soundtracka, ki sta v Srbiji menda že ponarodeli in ju lahko praktično slišite v vsakem kafiču in na vsaki veselici. Bjelogrlić je imel prav. Ali še raje: Magnifico je filmarju dostavil to, kar je ta od njega pričakoval.
Bržkone so mu pri ustvarjanju prav prišle pretekle izkušnje s pisanjem glasbe za filme. Nazadnje tiste, ki jo je napisal za slovensko spletno nadaljevanko Prepisani, še bolj tiste iz Kozoletovega filma Stereotip, v katerem je odigral tudi glavno vlogo. Scena, v kateri odpoje priredbo Pestnerjeve (Sanjam že) 30 let, ni le največji (pop) glasbeni presežek slovenskega filma, pač pa je ta pol šlager, pol sintpop skladba eden najlepših dosežkov slovenskega popa nasploh. Če v enačbo izjemnega občutka za pisanje pop komadov in filmske senzibilnosti dodamo še Magnificovo flirtanje z (narodnozabavnimi) balkanskimi tradicijami, potem je bolj ali manj jasno, da ga Bjelogrlić k Montevideu ni povabil (le) zaradi dolgoletnega prijateljevanja, pač pa zato, ker je v njegovem izrazu najbrž tudi sam prepoznal te atribute.

Ko filmarji avtentičnost časa, v katerega postavljajo svoje zgodbe, iščejo tudi skozi glasbo, se – vsaj v kontekstu pop glasbe – skoraj praviloma pragmatično odločijo za uporabo skladb, posnetih v teh obdobjih. In mnogi so v tem retro »odkrivanju« (pop) draguljev zelo uspešni. Spomnimo se filmov Woodyja Allena ali bratov Coen, v katerih je glasba – če že ni narekovala posameznih scen – vsaj močno zaznamovala podstat njihovih zgodb. Bjelogrlić se je tu znašel pred zagato. Svoji zgodbi je (tudi z glasbo) hotel vcepiti svetovljanski videz, ker pa je postavljena v pozna dvajseta minulega stoletja, moderne glasbe iz tistega obdobja preprosto ni mogel najti, saj je bil to čas, ko zahodnjaški glasbeni trendi Jugoslavije oziroma tukajšnjih glasbenikov še niso dosegli. Lahko bi sicer uporabil glasbo takratnih (vojaških) orkestrov, ampak verjetno ni treba biti genij, da ti je jasno, da bo za publiko filma Montevideo danes pač mnogo bolj privlačna dekadentnost zahodnjaškega popularnega jazza in njegovih izpeljank. Še toliko bolj z Magnificovim tvistom.
 

Menda je bil to za Magnifica največji izziv v njegovi karieri, saj glasbe ni vajen delati po naročilu. Zbral je glasbenike, sposobne poustvariti apil popularnega jazza tistega časa, hkrati pa je v skladbe hotel vnesti tudi dimenzijo (orkestrske) filmske glasbe. Zato se je odločil za sodelovanje z aranžerjema Rokom Golobom in Matijo Krečičem, glasbo pa je snemal s priznanim srbskim filharmoničnim orkestrom Stanislav Binički. Seznam sodelavcev je zaokrožila španska pevka Luz Casal, ki je v spominu ostala predvsem fenom Almodovarjevega filma Tacones Lejanos. Potem ko je slišala material, je menda ni bilo treba dolgo prepričevati; obe skladbi, ki jih je odpela (in besedilno priredila), bosta uporabljeni v drugem delu filma Montevideo, vidimo se!.

No, če se je Magnifico svoje nove filmsko glasbene avanture skozi produkcijski vidik lotil zelo ambiciozno, pa se je z nekaj več zdrave balkanske ležernosti lotil ustvarjanja skladb, saj se je med njimi znašlo kar nekaj priredb. Samo malo, zaenkrat največji hit z nove plošče, je denimo priredba njegovega hita Give me money, s katerim je pred nekaj leti že pokukal izven meja bivše skupne. Ali gre za lenobnost ali za iznajdljivost, je verjetno stvar vsakega posameznika, je pa s tem nedvomno naredil točno to, kar je Bjelogrlić od njega pričakoval. Swingovski aranžma je hkrati nekaj novega in starega, obenem pa je bila skladba v sodobni sint-pop podobi tudi velik hit. Podobno je s skladbo Cha Cha del rio Drina, priredbo Marša na Drini, ki so jo v preteklosti že drugačili tudi nekateri zahodnjaški bendi. V primeru te skladbe ni zanemarljiva niti povsem simbolična nota, saj jo je v izvirniku napisal Stanislav Binički, torej tisti skladatelj in dirigent, po katerem nosi ime orkester, ki je sodeloval pri snemanju Magnificove glasbe. Marširna skladba je v novi podobi dobila ležernejši cha-cha-cha ritem, ujet v zvočno podobo pred pol stoletja zelo priljubljene glasbe, imenovane exotica. Tu sta še priredbi ljudskih Pukni zoro in Pastirče mlado – slednja je v pop preobleki tudi del Magnificovega »zlatega« koncertnega repertoarja. Precej je torej skladb, ob katerih se pojavi vtis, da jih od nekje že poznaš, toda zaradi novih aranžmajev (in besedil) ne veš nujno, od kod. Na drugi strani, predvsem v instrumentalnih skladbah, je veliko povsem novega materiala, ki svoje poslanstvo izživi v obliki filmske glasbene kulise, zato produkcijsko in žanrsko lovi (in ujame) duh časa, v katerega je postavljena zgodba. Veliko je swinga, še raje njegovih nastavkov, vokalnega jazza, tanga, znotraj njih pa nalezljivega balkanskega in latinskega melosa, med katerima mejo pogosto zabrišeta pop ali cinematična senzibilnost. Morda se bo slišalo pompozno, toda Magnifico je z glasbo za film Montevideo, bog te video! ustvaril soundtrack, ki ga mirno lahko postavimo v klub najzanimivejših glasbenih del za film, ki navdih črpajo iz bogate zakladnice jugoslovanskega filma. In kar je še pomembnejše, njegova glasba humor, romantičnost in nostalgičnost filmske zgodbe le še mojstrsko potencira. Začetek Magnificove nove kariere?