Začetek sezone koncertov DSS-ja s Kvartetom saksofonov ROYA.

Na Društvu slovenskih skladateljev, kjer smo spoznali prenekatero slovensko in sodobno tuje delo, smo se na oktobrskem večeru srečali s Kvartetom saksofonov ROYA, v katerem nastopajo Petra Horvat na sopranskem saksofonu, Weronika Partyka na altovskem saksofonu, Betka Bizjak Kotnik na tenorskem saksofonu in Jovana Joka na baritonskem saksofonu. Interpretirale so skladbe Mateja Bonina, Klausa Dorfeggerja, Leona Firšta, Martina Ritterja in Larise Vrhunc. Gre za priznane glasbenice, ki so se mojstrile v Sloveniji in tujini, v svoj program pa vestno vključujejo sodobna glasbena dela, tako kot na pričujočem koncertu. S samostojnimi koncerti nastopajo tudi izven Slovenije in posnele so že tri zgoščenke z deli Nine Šenk, Anne Marie Huszcza in Zvezdane Novaković. Koncertni večeri Društva slovenskih skladateljev so neprecenljivi ne le za strokovno občinstvo, pač pa za vse, ki želijo slediti toku in novostim v sodobni komponirani glasbi. Nadejamo se čim več tovrstnih večerov za lažje umeščanje slovenskih avtorjev in poustvarjalcev v mednarodni  okvir.

Koncert se je pričel z novo skladbo Eppur si muove V.2 Mateja Bonina. To jo zasnoval na izhodiščih skladbe za sekstet, vendar je upošteval specifiko dane zasedbe, ki jo vidi kot zelo homogeno in kompaktno, zato je temu prilagodil gradivo, ohranil pa je dramaturški lok in poliritmičnost ob iskanju drobnih nians, kot je pojasnil v uvodnem pogovoru. Znotraj pulzivno uokvirjene strukture ima vsaka izvajalka jasno začrtano linijo in skupaj tvorijo kompleksno dinamično strukturo, ki ostaja zvesta ritmu in tempu. Bonin je tudi tokrat dodobra angažiral nastopajoče v čvrsti, dinamični in povezano razgibani skladbi.

Drobtine časa za kvartet saksofonov Larise Vrhunc so nastale za festival v Poznanu, in sicer na povabilo kvarteta. Zamišljeni začetek se izraža v dolgih tonih, ki so sprva nosilci težišča, iz njih pa se nato razvijajo naslednji, ki jim prisluškujejo ob vseprisotni tišini, v katero je subtilno vtkana skladba. Zvoki so na robu slišnega in se razširjajo v posamične geste, ki jih povezujejo med seboj. Ti dogodki se odstirajo po epizodah, med njimi pa so relapsi v pritajene tone, ki kljubujejo tišini. Larisa Vrhunc se je pri pisanju skladbe navdihovala pri likovnem (Nebesno modro Vasilija Kandinskega) in literarnem delu (zbirka haikujev Drobtine zvezd Borisa A. Novaka) in je mojstrsko izkoristila zvočni potencial zasedbe saksofonov.

Martin Ritter je v Gradcu živeči skladatelj, ki je svojo skladbo I am the Thought – You are now Thinking presenetljivo zasnoval kot izmenjevanje dveh dolgih tonov, ki v nadaljevanju zazvenita tudi sočasno. Tonska razmerja se spreminjajo, skladba pa teče počasi. Zvoki se porajajo bodisi izmenično bodisi sočasno in so zdaj bolj svobodni, spet drugič pa nastopajo drug ob drugem. Iz teh sosledij in sobivanj nastajajo vedno novi vtisi in razpoloženja, ki nas zdramijo in spodbudijo k aktivnemu poslušanju.

Saxophonquartett Klausa Dorfeggerja subtilno zaznamuje začetek in razvoj v posamezne samostojne linije, ki se ponovno sestanejo in v počasnem tempu privzamejo vsaka svojo vlogo. Živahno zvočno gibanje posameznih inštrumentov se izmenjuje s skupnimi pasažami, znotraj te strukture pa se dogajajo številne spremembe, kot so dialogi med nizko in visoko zvenečimi saksofoni, ki se stekajo do skupnih akordov in v zaključku tona C, katerega ni v iztočnem akordu na začetku skladbe. Skladba napravlja vtis notranjega toka misli z enotnim fokusom in vmesnimi preskoki v različnih smereh. 

Koncert je zaključila skladba Get It? Leona Firšta, ki je lucidno zasnovana kot klasično sodobno delo s pridihom jazza. Po ritmično odsekanem uvodu zaslišimo zvoke razširjenih tehnik, obenem pa v skladbi občasno pokoketira jazzovski ritem, kar delu daje mnogotero podobo s spremembami in gagi, ki se vrstijo v hitrem tempu. Domiselno razbremenjena skladba postreže z aluzijami na jazzovske saksofonske zasedbe, vendar le fragmentarno, saj jih razbijajo raznoliki zvočni dogodki in učinki, pri čemer so vsi ujeti v ritem, ki nas drži v nenehnem pričakovanju do bliskovitega konca. Kot je zapisal avtor, gre za popotovanje glasbenega motiva, ki z razdrobljenim ritmom in ostrimi disonancami posnema vzklik »Get it?«, vsake toliko pa se znajde v družbi močnega beata in sozvočij, ki spominjajo na akorde, znane iz jazzovskih standardov.

Koncertni večeri Društva slovenskih skladateljev so neprecenljivi ne le za strokovno občinstvo, pač pa za vse, ki želijo slediti toku in novostim v sodobni komponirani glasbi. Nadejamo se čim več tovrstnih večerov za lažje umeščanje slovenskih avtorjev in poustvarjalcev v mednarodni  okvir.