Zadeti in zmedeni

I.

Pred leti sem neko popoldne menjal programe na televiziji in preverjal, ali kje predvajajo kaj zanimivega, kar bi bilo vredno vsaj minimalne gledalčeve pozornosti. Ne vem natančno, na kateri številki sem zastal, a zagotovo je bil to program, kjer 24 ur na dan vrtijo filme.

Pogledal sem, vdihnil. Prst zadržal v zraku, da se ne bi po avtomatični inerciji spustil na tipko in zamenjal program. Na hitro sem preletel scenerijo, okolje, frizure, obleke, avtomobile. Zraven poslušal še glasbo. Potem pa takoj in nepreklicno padel v film. Na ekranu so se skupine dolgolasih najstnikov vozile z močnimi, mišičastimi cestnimi ladjami, narejenimi še pred prvo veliko naftno krizo, postopale so pred biljardnico, bežale pred starejšimi vrstniki, ki so nad mlajšimi izvajali nekakšen iniciacijski obred, ki spremlja prestop v višji letnik srednje šole. Film je doživel finale na zabavi v gozdičku, kjer je stal stolp. Sledilo je dogajanje po finalu, iztek filma z jutranjo vožnjo, na kateri je zmačkana, neprespana in še vedno zadeta četverica drvela v daljavo z enim samim namenom: kupiti karte za koncert Aerosmithov.

II.

Ko sem bil precej mlajši in še nisem imel distance do svojega odraščanja, saj sem bil globoko zagozden v njem, verjetno z veliko željo, da bi se ta faza že enkrat končala, saj naj bi me, potem ko bi prestopil nekakšno nevidno črto v zraku, na drugi strani čakalo pravo življenje, sem v kinu gledal film, ki je imel podobno glavno temo kot ta, ki so ga vrteli na TV 1000 ali pa MGM-u. Temi se v angleščini reče coming of age. Ujeto v »pametno« definicijo in v slovenščino bi se to glasilo: film se je osredotočal na psihološko in moralno rast protagonistov, ki zapuščajo otroštvo in vstopajo v odraslost.

Filmu je bilo naslov Ameriški grafiti. Utelešal je nekakšno »embrionalno« stanje Amerike kot obljubljene dežele naših otroštev. Dogajal se je v letu 1962 v Kaliforniji; tudi glasba, ki ga je »ozvočevala« in predstavljala kuliso dogodkom, ki so si sledili v eni noči, je utelešala nekakšno »embrionalno« fazo glasbe.

Ta glasba je bila za eno generacijo starejša od glasbe, ki me bo, ko bom malo odrasel, prepojila in »zastrupila«; zaznamovala za vse življenje. V filmu Georgea Lucasa je bilo mogoče slišati: Billa Haleyja & His Comets, Buddyja Hollyja, Chucka Berryja, The Platters, Fatsa Domina, čisto zgodnje Beach Boys … Film Richarda Linklaterja Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused), ki sem ga tisto popoldne po naključju ujel na enem od programov, pa je bil »prestavljen« naravnost v mojo generacijo, in tudi glasba, ki jo je bilo v njem slišati, ni bila več glasba baby boom generacije, ampak glasba, ki se je precej dobro spomnim in so jo sredi sedemdesetih občasno vrteli na radiu: Alice Cooper, Nazareth, Sweet … predvsem pa Peter Frampton. Film se je namreč dogajal v letu 1976.

III.

Sredi sedemdesetih sem počasi izstopil iz svojega tedanjega »radijskega geta« in si začel širiti glasbena obzorja. Stara mama je še vedno poslušala Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, temu se je najbolj prilegalo prasketanje polen in premoga v štedilniku, poslušala je tudi Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo, temu se je najbolj prilegal vonj po goveji juhi in praženem krompirju, jaz sem občasno še vedno poslušal V nedeljo zvečer, temu pa se je najbolj prilegala zapredenost v kokon, ki je varoval pred zunanjim svetom, a hkrati s temi »ostanki iz moje glasbene zgodovine« sem začel poslušati tudi Val 202, še bolj kot tega pa večerne oddaje: Melodije po pošti in Stop Pops 20. To je bil čas, ko sem bil precej na tekočem z glasbenimi lestvicami, in nekateri komadi s teh lestvic so name naredili trajen vtis.

Tem komadom so se seveda pridruževali komadi, ki niso bili »underground« kot glasba iz sedemdesetih, ki jo bom z ustrezno zamudo odkril na uvoženih longplejkah, temveč glasba, ki je v neki popularni, množični sferi najbolje utelešala duha časa, duha sedemdesetih. Ta čas ni imel več lastnosti mavrične, kristalne posode hipijev in njihove kolektivne Utopije, ko se je človek izkrcal na Luni in je bila vera v napredek znanosti praktično neskončna in je zemlja pod nogami ljudi dobesedno žarela. Žarenje se je izgubilo, še vedno pa sta bila tu blagost in odprtost sveta, ki se je z vsemi blagodatmi in ugodnostmi razprostiral pred nami, nas vabil in potrpežljivo čakal.

IV.

Ravno v letu, v katerem se dogaja Linklaterjev film, sem najgloblje zabredel v poslušanje radia. Nisem še imel svojega, uporabnega gramofona, ki se ga ne bi sramoval, in skladno s tem nisem imel tudi nobene diskoteke. To je avtomatično pomenilo, da sem bil popolnoma odvisen od glasbe, ki jo je zame izbral glasbeni urednik. Ta izbira pa se je seveda dogajala na radijskih valovih. Večina komadov, ki najbolj natančno, vsaj v mojem spominu in moji predstavi o določenem času, na obči ravni »presvetlijo sredo sedemdesetih«, je bila izdana šestinsedemdesetega (nekateri tudi leto prej ali leto kasneje). In očitno so se glasbeni uredniki na svoje delo precej dobro spoznali in se tega zavedali, saj so bili vsi ti komadi precej pogosto predvajani po radiu.
 

Tam sem sicer prvič slišal nekaj starejšega, kar me je za vedno spremenilo in določilo, Help skupine The Beatles, a tam sem prvič slišal in poslušal tudi himno skupine Boston, More Than a Feeling, pa sofisticirani jazz-pop-reggae Haitian Divorce benda Steely Dan, ki je bil dolgo na lestvici Stop Pops 20, temno in pretečo glasbo Blue Öyster Cult v komadu Don't Fear the Reaper, potem kot protiutež Blue Öyster Cultom svetlo in lebdečo, poživljajočo in optimistično Year of the Cat Ala Stewarta, Amarsi un po Lucia Battistija, ki je bil prvi pop komad, ki mi je odprl vrata v novo, svetlo, sosednjo, predvsem pa mediteransko geografijo, pa nežno nostalgično So Far Away from LA Nicolasa Peyraca, ki je bila eklatanten primer komada »poslavljanja«, tu so bili še Chicago z If You Leave Me Now kot nekakšnim zvočnim ekvivalentom naših prvih zaljubljenosti, 10cc z I'm Not In Love pa Hotel California, ki se je čisto počasi usedal vame in postajal nesmrten, in seveda je bil tu še Peter Frampton, nepogrešljiva zvezda srede sedemdesetih, z Baby I Love Your Way ter You Show Me the Way.

To je bilo nekaj let prej, preden so The Buggles zapeli robotsko, sintetično, elektronsko Video Killed the Radio Star in napovedali prihodnost, in tudi nekaj let prej, preden je Dario Diviacchi s TV-oddajama Visoki pritisk in Video Mix v naših logih štartal s svojo varianto MTV-ja in postal velika zvezda. Jaz in še desetine milijonov mladostnikov po vsem svetu smo zvečer še vedno poslušali radio in se ob poslušanju še naprej predajali sanjarjenju in radodarno dopuščali, da se naša domišljija sama od sebe potaplja vanj.

V.

Hkrati s temi samotnimi poslušanji radia, ki so se navadno odvijala v temi in zavetju naših majhnih sob, se nam je zgodilo še nekaj drugega: poslušanje glasbe kar naenkrat ni bila več neka napol skrita, skoraj »ilegalna« dejavnost, prepuščena nočnim in večernim uram, terminom, ki jim je pripadal odhod v posteljo in spanje, ampak je čedalje bolj postajala osnovna nit, ki nas je povezovala.

Začeli smo se prepoznavati in zbliževati, ne samo zaradi tega, ker smo po cele popoldneve igrali nogomet in navijali za splitski Hajduk, ampak tudi zato, ker smo čedalje bolj zavzeto poslušati glasbo. O njej smo se začeli pogovarjati, o njej smo začeli razmišljati in o njej smo, da bi kaj izvedeli in da bi si v skladu z novim vedenjem oblikovali jezik, v katerem bi o njej govorili, začeli tudi brati.

Poleti smo sedeli na klopeh pred stolpnico, visoka trava ja trepetala v mraku, ki nas je v celoti objel, ne da bi ta objem sploh čutili. Zrak so prepredale signalne luči kresnic, ki so vzletale in se spuščale, da bi odlebdele nekam v smeri gozda in njegovih nočnih parfumov. Za našimi hrbti se je potok že čisto približal svojemu izteku. Komaj smo ga slišali, tako tih je bil, in s podobno umirjeno in počasno tišino, kot jo je imel potok v svojih zadnjih metrih, preden je poniknil v zemljo, so se napolnile tudi naše besede. Seveda smo še govorili, a manj kot običajno, kajti poslušali smo glasbo.

I. je prinesel na dvorišče svoj prenosni radiokasetofon. Včasih smo poslušali večerne radijske oddaje, kot je bila petkova Stop Pops 20, a še večkrat kasete. Tako tiste, ki so bile kupljene že posnete, kot tudi tiste, ki so bile prazne in smo jih posneli sami. Včasih z radia, včasih pa z gramofonov. Takrat smo nekateri že imeli »prave« gramofone in majhne diskoteke in naš glasbeni okus ni bil več tako stihijski, njegova zadovoljitev pa ne več odvisna izključno od »višjih sil«: od dobre volje glasbenih opremljevalcev in urednikov. Precej dobro smo vedeli, kaj hočemo slišati, in ta glasba, posneta na kasete ali pa na njih kupljena, je redno polnila tople poletne večere: Neilu Youngu so podajali roko CSNY, njim Bob Dylan in Pink Floyd, Floydom Allman Brothers Band in potem naprej ali pa še enkrat od začetka.

VI.

Včasih se sprašujem, ali je še kateri izmed mojih takratnih prijateljev kdaj brskal po televizijskih programih in po naključju ujel Linklaterjeve Zadete in zmedene? In če se mu je to zgodilo, ali se je prav tako kot jaz nemudoma potopil vanj in se mu je ob tej potopitvi zdelo, da bi bili lahko tiste skupine najstnikov, ki so se sredi sedemdesetih potikale po predmestjih Austina v Teksasu, tudi mi, ki smo se potikali po Trbovljah? Ali se mu je zdelo, da med njimi in nami, razen v prostoru, jeziku, velikih avtomobilih, velikih količinah piva v pločevinkah, veliko dekletih, ki so jim delale družbo in velikih količinah marihuane, ki so jo pokadili, pravzaprav ni bilo bistvene razlike? Vsi smo namreč hoteli prestopiti nevidno črto v zraku, da bi vstopili v svet odraslih. Tisto, kar je bilo najpomembnejše, pa je pripadalo tako njim kot nam. Njim zaradi možnosti izbire mogoče malo bolj kot nam. Ali pa je bilo ravno obratno, saj smo mi, ki smo imeli bistveno manj možnosti izbire, tisto, kar nam je bilo na voljo, še toliko bolj spoštovali in cenili. Govorim seveda o glasbi. Glasbi, ki smo jo prvič in potem še velikokrat slišali, ko smo pritisnili na gumb in prižgali radio.