Zadnji koncert 35. Slovenskih glasbenih dnevov 2021

Iztekli so se letošnji jubilejni, 35. Slovenski glasbeni dnevi, ki jih vsa ta leta strumno organizira nadobudni Festival Ljubljana. Visoka številka njihove edicije ter glavnih programov priča o tradiciji, kontinuiteti in kvaliteti. Taki so bili tudi letošnji: postregli so nam z muzikološkim simpozijem in koncerti, seveda pa še vedno v omejenem stream formatu. 21. aprila smo prisluhnili izvrstnemu simfoničnemu koncertu Iz štajerske simfonične ustvarjalnosti. Dva solista, dirigent Simon Krečič in Orkester Slovenske filharmonije so izvedli četvero inštrumentalnih, solističnih in orkestrskih del, ki so tako ali drugače povezani z Mariborom. Od tam prihaja že dirigent, saj je od leta 2013 umetniški direktor Opere in baleta SNG Maribor. Poleg tega s tistega konca neposredno izvira celotna četverica izvedenih skladateljev: Vito Žuraj (r. 1979), Marjan Šijanec (1950), Tomaž Svete (1956) in Blaž Arnič (1901–1970). Slišali smo dela in glasbo različnih generacij, slogovnih usmeritev, šol in estetik. 

Tako za uvodnega Žuraja kot v tem primeru, pri Šijancu, pa ne moremo reči, da bi njuna glasba kakorkoli aludira na štajerskost. Enako velja za Svetetovo krstno izvedbo Divertimenta (1990). Glasba je pač univerzalna, njihovi avtorji, predstavniki 21. stoletja, pa so še bolj univerzalni, kot pa bi lahko sklepali po takšnih in drugačnih etiketah. Ta  muzika je enostavno absolutna, popolnoma prizemljena in hkrati seveda sodobna, ni obarvana ne nacionalno ne pokrajinsko, je preprosto muzika univerzuma.

Žurajeva Predjed (po dramaturški predlogi Patricka Hahna) za kuharja, performerja in orkester je po vseh teh »nasilnih« kuharskih aktivnostih v marsikaterem pogledu kar čakala na to stream verzijo. Prva verzija je bila po naročilu Zahodnonemškega Radia v Kölnu leta 2019, tokrat pa je bila na sporedu prva izvedba nove verzije (2021), v kateri je kot kuhar na odru in hkrati tolkalec v orkestru igral performer-solist Daniel Gottschlich. Z vsemi alkimističnimi in kulinaričnimi možnostmi smo tako slišali in videli marsikaj, edinole vonjev in okusov ne. Dovzetni orkester, zdaj že nekaj časa vodilni glasbeni specialist za tovrstno muziko, je s svojim nadvse razpoloženim dirigentom nalogo opravil več kot uspešno.

Kljub temu da Šijančevo Praznovanje vetra (2012) predstavlja neke vrste refleksijo, odsev skladateljevih elektronskih in elektroakustičnih kompozicijskih posegov tudi v orkestrski govorici, njegova glasba še vedno stoji trdno na realnih tleh. To ji med drugim omogočajo ostinatni ritmi, ki se jih je vseskozi držal naš orkester z nenehnimi dirigentovimi posegi. Tako za uvodnega Žuraja kot v tem primeru, pri Šijancu, pa ne moremo reči, da bi njuna glasba kakorkoli aludira na štajerskost.

Enako velja za Svetetovo krstno izvedbo Divertimenta (1990). Glasba je pač univerzalna, njihovi avtorji, predstavniki 21. stoletja, pa so še bolj univerzalni, kot pa bi lahko sklepali po takšnih in drugačnih etiketah. Ta  muzika je enostavno absolutna, popolnoma prizemljena in hkrati seveda sodobna, ni obarvana ne nacionalno ne pokrajinsko, je preprosto muzika univerzuma.

Zadnja je bila na vrsti Arničeva Simfonija št. 4 – Resurrectionis, op. 15 za orgle in orkester v treh stavki (1933). S solistom-organistom Gregorjem Klančičem, ki je dodobra očrtal pomembne konture solističnih vzorcev vseh treh kontrastnih stavkov (Allegro, Adagio in Scherzo), smo jo bolj kot daljni odsev Zgornje Savinjske doline doživeli kot koncertantno delo z malim orkestrom. Tudi več kot očitna programskost, povezana z velikonočnim vstajenjskim časom, je bila zabrisana, tako kot že omenjena štajerskost koncerta v celoti.