Zafecljane lutke

Lansko leto mi je Bogdan z Druge godbe predlagal, da bi na koncertu na Drugi godbi nastopila BibaMica. To je koncertna predstava z mimičnimi (muppet) lutkami BibaMico in Matkurjo ter dvema glasbenikoma, Luko in Jako. Prepevamo otroške pesmi z Bisergore, albuma, ki ga je izdala DruGod, in istoimenske TV serije. Z Bisergoro je festival Druga godba odprl vrata otroški publiki. Vzporedno z Bisergoro je na drugi strani Atlantika izšel album Mundo Niños Sussie Ibarra in Roberta Rodrigueza, jazzovske bobnarke in tolkalca. Že lani naj bi prišlo do predstavitve obeh projektov, vendar se potem zaradi logistike ni izšlo. Nastopila je le BibaMica in si tako izborila večji glasbeni prostor. V goste na koncert je povabila še ostale junake z Bisergore: Matjaža kot glas Škrata Tuki-Tama, BibaToneta in Blaža. Koncert je bil velikopotezno zastavljen in otroci so radi sodelovali. Predvsem so nam pomagali peti.

Oder v mali dvorani Kina Šiška je bil nekako vpet med otroke. Zaradi gneče na odru in v publiki se je zdelo, kot da meja med odrom in publiko ne obstaja. Počutila sem se, kot da smo vsi skupaj v neki dnevni sobi in se imamo prijetno. Domače vzdušje je naraščalo in prišlo do točke, kjer se hitro prestopi meja dostojnega in se je potem težko vrniti iz otroškega kaosa nazaj v predstavo. Matkurja, ki je dirjala med otroki, je skoraj izgubila nekaj peres. Tako močno so otroci stegovali ročice po njej in jo božali. Na sredi koncerta je BibaMica zaspala in jo je bilo treba zbuditi. Glasbeniki in otroci so delali veter in jo skušali z biseri nežno prebuditi. Kar naenkrat se je usula toča biserov, ki je potrkavala na BibaMicino hiško. Ko se je BibaMica zbudila, se dež kar ni hotel ustaviti in kepe biserov so začele leteti k najinima glavama. Otroci BibaMice sploh niso jemali resno, niso je slišali, da ji metanje biserov v glavo nikakor ni všeč. Preveč so se vživeli in preveč jih je bilo. Metanje biserov je postalo medsebojno tekmovanje. Le redko se zgodi, da moram izstopiti iz lutkine kože in kot Brina ustaviti tok predstave, presekati direndaj. In vseeno se z nasmehom spominjam tega koncerta.

Rada imam otroško publiko. Nikoli ne veš čisto, kako te bo sprejela. Všeč mi je, ker ni treba komplicirati. Podaš jim zgodbo, se zabavaš in uživaš v lutkini koži. A hkrati ta vloga nosi veliko odgovornost, razen tega ti otroci zelo hitro pokažejo, če jim je dolgčas ali jim kaj ni všeč.

Z marionetnimi predstavami smo veliko potovali po slovenskih vrtcih, šolah in kulturnih domovih. Po koncu predstave smo navadno povabili otroke na oder, da si pogledajo lutke. Njihov odnos do marionet v zaodrju veliko pove. Mestni otroci se čisto drugače pogovarjajo z njimi kot podeželski. Spet drugače je, če otroke spremljajo starši ali so si predstavo prišli pogledat z učiteljicami in vrstniki. Večinoma nismo imeli težav in smo pazili, da se lutke pod njihovimi rokami ne bi preveč zafecljale. S sabo smo vedno nosili škatlo s prvo pomočjo za lutke. Marionete so prav posebej občutljive lutke. Kadar pa so se le zapletle, je bil to zame poseben izziv. Še zdaj jemljem kot poslastico, ko se kakšna marioneta tako zafeclja, da bi jo bilo treba po vseh pravilih na novo navezati na vago. Takrat nastopim jaz. Je en tak čisto poseben trenutek, ko sva z lutko sami, brez nepotrebnih zgodb. Samo zafecljane nitke, ki jim je treba slediti. To je podoben občutek, kot če pride k tebi ranjena živalca in ji pomagaš, da si opomore.

Ko smo v Kinetikonu še imeli lutkovne delavnice, se je hitro razširil glas o moji strasti do nitk. Ob vsaki zafecljani težavici je nekdo zaklical moje ime. Ko je izšel moj prvi album, Graščakinja, sva imeli s Sašo Einsidler intervju. Povabila me je domov in mi po pogovoru predstavila domačo marioneto. Medtem ko mi je Saša razlagala, da je verjetno ne bo mogoče razvozlati, sem jo dvakrat zasukala – in že je bila kot nova.

Naše lutke iz Kinetikona so vse imele nitke čvrsto pritrjene na vago. Kadar so se nitke zapletle, si jih moral razplesti ali nitke razdreti in na novo navezati. Nedavno sem se srečala z lutkami iz ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Fotografirala sem tiste iz Ekine predstave Videk in njegova srajčica za Ekino novo knjigo Odrske pripovedke. Pri Kinetikonu so se vage, na katere so lutke navezane, ves čas razvijale in spreminjale, izboljševale in prilagajale raznovrstnim lutkam. Živalske imajo čisto drugo logiko gibanja kot človeške lutke, in vendar je vsem skupna hoja. Ko lutko prvič vzameš v roko, se moraš najprej naučiti z njo hoditi, ostalo potem nekako steče kar samo. Pri hoji upoštevaš dotik nog, prenos teže, težišče lutke, pogled glave. Potrebni so čisto majhni gibi, za dolge in počasne geste, ki spremljajo njihovo govorico.

Včasih smo šli vadit hojo kar na cesto med ljudi. Lutka Biba iz predstave O deklici, ki je prehitro rasla ima prevelike čevlje in kar naprej pada po tleh. Pa so ji otroci na ulici pomagali, da je vstala, in jo držali za roko, ko je ponovno skočila. Zabavno je, ko se otroci čisto vživijo v predstavo. Miška iz predstave O Miški, ki si je trebušček raztrgala pleza čez plot, da bi obiskala čevljarja, in si vsakič v predstavi kar trikrat raztrga trebušček. Čevljarček ji ga vsakič zašije. Vendar so v tretje otroci že čisto iz sebe in prav naglas opozarjajo Miško, naj ne gre k čevljarju in naj vendar ne pleza spet čez plot.

Po vseh teh letih se mi različne vage kinetikonskih lutk povsem prilegajo v roko. Skoraj vseeno bi mi bilo, ali lutko vodim miže ali ne.

Lutke iz Vidka imajo v osnovi drugačno vago. Sistem je sicer isti in po nekaj minutah so se roke hitro naučile vodenja, a to vendarle ni bil tako domačen občutek. Prvič sem imela namreč tujo vago v rokah, in te nitke so le nalahno pričvrščene na vago. Med fotografiranjem Jagenčka mi je njegova vaga padla na tla. Lutka se je zafecljala, nekatere nitke pa so se kar same staknile z vage. Ta sistem dopušča neke vrste bližnjico, da odfecljane nitke snameš, jim poiščeš prosto pot in na novo natakneš na vago. Meni je sicer ljubše, da lutko vmes prevračam in rešujem zahtevno nalogo zafecljanih nitk. Preenostavno se mi zdi, če lahko zafecljane nitke samo snameš z vage in spet pravilno natakneš; kakor da bi goljufala.

Čisto svoj sistem ustvarjanja marionetnih lutk imajo otroci. Pred leti sem vodila celoletno lutkovno delavnico za otroke od sedmega do enajstega leta starosti. Rezultat delavnice je bila predstava z njihovimi lutkami. Vsak si je zamislil svojo in jo naredil iz papirne mase, žice, gumbov, blaga. Najboljše pri delu z otroci je, da je vse mogoče. Otrok si nekaj zamisli, kar se tebi niti v sanjah ne zdi mogoče. Njim je bilo vse jasno in nekajkrat sem imela občutek, da oni učijo mene, kako se dela lutke, ne pa obratno. Dinozaver ima glavo, dve roki, za kateri ni nujno, da sta si podobni, dve nogi, trup in rep. Vse te različne dimenzije okončin in samosvoje oblike so se na koncu čudovito skladale med seboj in izvabljale prav posebno gibanje lutke dinozavra. Nastale so najlepše lutke, kar sem jih kdaj videla. Otroci pač vse znajo. Mi odrasli potem mislimo, da je treba komplicirati.

BibaMica je mimična lutka. V glavi ima nekakšno vago, preko katere jo vodim. Sredinec in palec skrbita za odpiranje ust, kazalec in prstanec pa za odpiranje oči. Mehko gibanje iz zapestja in usklajenost prstov nato poveže BibaMicin izraz v celoto. Največjo telovadbo in napor za mišice predstavljajo pesmice. Takrat ni počivanja in roka ves čas dela s polno močjo. Še posebej zabavno je bilo, ko smo snemali TV serijo Bisergora. BibaTone in BibaMica sta bila nameščena na osrednjem velikem biseru. Midva z Emirjem sva bila skrita pod biserom. Najini roki sta bili z lutkama ves čas visoko v zraku. Vsa kri iz roke je že zdavnaj stekla v telo, ti pa si moral z lutkami prepevati pesmice in zraven držati zapestje v skrajno nemogočem položaju. Na najino veselje smo kader ponovili že zaradi kake tehnične napake ali pač zgolj zato, ker nisva bila zadovoljna z animacijo. Še zdaj mi ni jasno, kako smo uspeli posneti vseh petnajst delov serije v petih dneh in kako to, da nam, animatorjem, roke na koncu niso odpadle. Še dobro, da takrat kamera ni ujela naših izrazov na obrazu.

Letos je Druga godba nadaljevala otroški program. Sussie in Roberto sta pripeljala projekt Mundo Niños, midva z Luko sva dodala nekaj pesmic z Bisergore. Skupaj smo povabili otroke najprej na delavnici in kasneje istega dne na koncertu še, da z nami prepevajo in igrajo na glasbila. Všeč mi je pristop, ki ga imata Sussie in Roberto. Na njunem koncertu imajo glavno besedo otroci. Otroci namreč vse znajo. In letos so na Drugi godbi prav posebej blesteli.