30.12.2021

Zafrkantsko resni

Prvenec zafrkantsko resnih punk rockerjev No OFFENCE!

Robert Šercer

Sonce. Voda. Zrak. Svoboda.

No OFFENCE!

Sonce. Voda. Zrak. Svoboda.

samozaložba
2021

Domača popularno glasbena bera je bogatejša za še en polnokrvni izdelek. V pankovski maniri je to deset pesmi, ki se iztečejo v manj kot pol ure. Bend No OFFENCE! večglasno spevnost postavlja pred (pre)nažigaški glasbeni izraz, domača besedila v pogovorni različici pa izpovedujejo resno, največkrat socialno in tako tudi posameznikovo tematiko, ki pa jo ljubljanski melodično pankovski kvartet vseskozi izvaja v resno zajebantskem tonu. Ta učinkovito rahlja že tako težke, a nujne teme v sodobnem svetu. Zafrkantski način podajanja težkih vsebin, navidezna enostavnost glasbenega izraza in splošna neobremenjenost pri muziciranju in izražanju dajejo No OFFENCE! pristnost, ki je ne moremo spregledati.

Fizična oblika simpatičnega ovitka je umetniško delo Lare Malec. Škatlica in knjižica, katerih oblika rahlo spominja na drugi album domačega neopank benda Racija, sta izvrsten vsebinski dodatek zapakirane glasbe. Skoraj vse pesmi so posnete v živo v kranjskem Studiu Subart, le deveta v vadbenih prostorih. Za tridnevno snemanje in aranžma je poskrbel Sebastian Škoić, produkcija je delo Darčija Kruševca.

Če gre po besedah avtorja za »raztreseno zgodbo dveh 'shizofrenih' zaljubljencev, ki ju propadajoča družba zapre v norišnico«, potem lahko iz tega razvijemo določeno interpretacijo, ki pa ne ponuja končnega odgovora na svetovno problematiko. Album odpira tuš Filipa Gabrovca na bobnih. Največkrat ne več kot štiriakordni pesemski sestav kitaristov Renata Švare in Anžeta Trčka odlikuje spremljevalno vokaliziranje ob podlagi klasičnega tričetrtinskega ritma z basovskim spremljanjem Sama Pirca. Kar odlikuje glasbo na plošči, so tudi vmesni deli oziroma splošni aranžma pesmi. Že v prvi imamo opraviti z aktualno naravovarstveno tematiko. Glede na to perečo tematiko No Offence v skladbi Eko ponujajo ironično preprost, a logičen odgovor: »Pobegnil bomo v države tretjega sveta, ko ta svet se neha, pravjo, da mamo še dva.« Skladba V. S. D. predstavlja slovensko različico zasedbe Pussy Riot in je bila predstavljena že v obliki singla. Eden od pristopov k spopadanju s problematiko spolnega nasilja nad ženskami je načelo, da samo ja pomeni ja, kar je dodatno podkrepljeno v končnem megafonskem govoru: »Ker to ni samo njen problem, ampak tut moj problem.« Če tretja in peta pesem, ki sta s svojimi manj kot tremi minutami prepričljivi hitrejši bombici, kjer imamo opravka z norostjo v ljubezni in odprtimi oddelki vsakdana, ko lahko združimo stavka: »Ne zaupaj mi, ne verjemi mi« in »Res bi bil nor, če bi hotu bit not«, pa vmesna Mala princeska z najdaljšo minutažo poskrbi za nepremočrtno dinamiko. Sonce, voda, zrak in svoboda so ne le pojmi, ampak nujnosti za preživetje človeštva. Zopet je v ospredju (ne)močna posameznica proti družbi propada (Vlačuga, golazen, prasica! Nehajte!). Glasbeno spominja na znano črno balado Pejd ga pogledat, Brane domačih žanrskih veljakov Otroci socializma. Polpretekle zgodovine se zasedba dotakne v skladbi Pridna, ko zvija. V njej ramonesovska spevnost še ne pomeni enostavnosti, enostavno je le izrečena. Nor(maln)ost ena od tem, s katerimi se spoprijemajo ljubljanski novinci. Tako posameznika kot večjih enot, kot so družina itd. Normalni norci radi hodijo po plaži, gledajo telenovele, so eko, ker hodijo v službo z avtobusom, mame se jočejo, ko očetje igrajo pikado v gostilni. Tematiko medsebojnih odnosov zasedba prepleta v enovito glasbeno sporočilo: v zgrešenost in propad moderne družbe, ki se odvija pred našimi očmi, v živo, kot resničnostni šov. Zmotna sporočila tako kot zadnji dve pesmi v manj kot dveh minutah uspejo prikazati propadanje in nezmožnost modernega človeka. Ta (psiho)balada cveti kot cvet med tlakovci ob končni vokalni in violinski spremljavi Sare Ilievski. Da pa nismo edina živa bitja, daje vedeti zadnja Lisička. Skozi živalske oči se pritlehno, a iskreno izpove o živalskem svetu, ki se ravna po naših dejanjih. Izvrstno zaključeno.

Zafrkantski način podajanja težkih vsebin, navidezna enostavnost glasbenega izraza in splošna neobremenjenost pri muziciranju in izražanju dajejo No OFFENCE! pristnost, ki je ne moremo spregledati. In če je v tem primeru manj več, potem zasedbi želimo še manj resnosti pri ustvarjanju avtorske glasbe.