Zakaj poslušam kantavtorje?

Umetnost je potovanje. Začne se kot ideja, ki se utrne v mislih ustvarjalca in se skozi različne ustvarjalne postopke preoblikuje v umetnino. A tam je šele na pol poti: če gre vse po sreči (in je umetniku idejo uspelo ujeti v končni izdelek), se lahko udejanji kot nova ideja v mislih opazovalca, poslušalca, prejemnika. Morda mu ponudi odgovor na katero od vprašanj, ki ga v tistem hipu mučijo. Morda se iz tega porodi kakšna povsem praktična rešitev, dejanje ali nova umetnina – in potovanje se lahko ponovno začne. Ta krog se obrača vse od prvih korakov človeštva, od prvih idej. Poslušam tudi mlajše, še neznane. Takšne, ki bodo morda še postali znani. Včasih ne vedo čisto dobro, kako ubesediti, uglasbiti tisto, kar želijo posredovati. In zato ugibam, kaj je pri njih tisto »tisto«. In jih poskušam pobliže spoznati, prisluhniti njihovim dušam. Malo tudi zato, ker mi slednjega v zadnjih mesecih še posebno manjka – in zato poslušam kantavtorje. Ker mi ponujajo bližino sočloveka.

Ker je glasba kompleksen jezik, zna biti potovanje idej skoznjo včasih precej zamotano, kar jo kot umetnost po eni strani osvobaja determiniranosti s konkretnim časom in prostorom, ji torej vdihne brezčasnost. Po drugi strani pa je neko konkretno misel dosti lažje izraziti, kadar se glasbi pridruži beseda. Seveda morata delovati uglašeno. In morda ni naključje, da nas v glasbi – še posebno zadnje čase – s svojimi idejami tako močno nagovarjajo kantavtorji, ki v svojem ustvarjalnem bistvu združujejo oboje: besedo in glasbo.

Kantavtorji so bili od nekdaj opazovalci, komentatorji in kritiki aktualnega dogajanja. Ne nujno eksplicitno, s protestnimi in družbenokritičnimi pesmimi – navsezadnje je mogoče tudi v intimni izpovedi zajeti kritično misel. Od konca šestdesetih let so pri nas Tomaž Domicelj, Jani Kovačič, Marko Brecelj, Tomaž Pengov, Andrej Šifrer in drugi vsak na svoj način spremljali znanilce pomladi v nekdanji skupni državi in jih tudi sami spodbujali. V svojih pesmih so prisluhnili glasovom z obrobja družbe, ki sicer ne bi prišli do besede. To še vedno počnejo, vsako družbeno dogajanje namreč spodbudi nastanek novih pesmi.

Že skoraj leto dni imamo občutek, da se je naša Zemlja nehala vrteti okrog svoje osi; namesto tega se kot ogromna, slabo uravnotežena žoga naključno opoteka po trdih tleh realnosti, mi pa se je poskušamo držati, vmes pa vsake toliko omahnemo z nje in nas malo pomendra. Spotoma mrzlično iščemo navodila za uporabo, kako to žogo spraviti v ravnovesje in jo prepričati, naj se zavrti v pravo smer. Iščemo nekaj, kar bi nam dalo oporo – iščemo v znanosti, mistiki, filozofiji, umetnosti. Ko se ti po glavi podi kup vprašanj, se obrneš k ljudem, ki si tudi sami zastavljajo vprašanja in nanje poskušajo odgovoriti. Morda je to eden od razlogov, da se v tem iskanju znotraj glasbenega sveta obračam h kantavtorjem. Ker so se že prej, ko se je Zemlja še vsakdanje vrtela okrog svoje osi, znali nanjo ozreti s kakšnega drugega zornega kota kot večina. In povedati kakšno misel, ki je drugi ne. Zato poslušam kantavtorje. Ker mi ponujajo odgovore.

Glasba nam obenem ponuja odmik, pobeg od naše realnosti. Sivina karantenske zime se prelije v povsem nove barve, če lahko s Tomažem Pengovom vandram po brezčasnih zaprašenih cestah. Se z Janijem Kovačičem na ves glas derem z odra in se režim ob njegovih pikrih domislicah – ali ob trpkih resničnih zgodbah iz njegovih pesmi komaj zadržim solze. S Katarino Avbar se ob skodelici kave pogovarjam o stvareh, ki niso za tuja ušesa. Z Iztokom Mlakarjem na čisto nov način prisluhnem lokalnim prigodam. Zato poslušam kantavtorje. Ker mi ponujajo odmik od lastnega sveta.

Morda jih kdo od vas posluša, ker so menda kul. Ker vaši vrstniki ne poznajo Breclja, Kovačiča, Pengova. Če nekomu rečeš, da poslušaš kantavtorje, mu dokazuješ, da si razgledan. Najverjetneje kritičen do družbe, ki te obdaja. Uporniški. Skozi njihovo glasbo lahko izraziš tudi lastno stališče. Pa ti ni treba niti pretirano brskati, dovolj je, da posežeš po kakšni kultni kantavtorski plošči, ki jo vsi poznavalci te scene poslušamo s spoštovanjem. Cocktail dveh nabritih umetnikov različnih generacij – uporniškega Buldožerja Marka Breclja in ravno tako uporniškega, le precej bolj uglajenega Bojana Adamiča, ki je v Breclju verjetno uzrl delček sebe in mu spisal tako briljantne in duhovite aranžmaje, da se nam po takšni muziki še danes cedijo sline. Pa Pengovova Odpotovanja, ki skoraj ne bi mogla biti bolj drugačna od Cocktaila: intimna, v jantarni trenutek ujeta občutenja vandrajoče duše. Pa šansonjerski albumi Svetlane Makarovič, ki prekipevajo od pesmi, ostrih kot britev. Rokerska, a nadvse srčna družbena kritika Draga Misleja – Mefa. Preprosta neposrednost Adija Smolarja. Zasanjana poduhovljenost Aleksandra Mežka. Širok prekmurski objem Vlada Kreslina. Pa Ksenija Jus, Marko Grobler, Katarina Juvančič, Mateja Koležnik, Matej Krajnc, Tomaž Hostnik, Martin Ramoveš, Sandra Erpe in še in še – če vsaj malo pobrskate, boste med našimi kantavtoricami in kantavtorji zagotovo našli sorodno dušo. Zato jih poslušam. Ker mi ponujajo uglasitev s seboj.

Poslušam tudi mlajše, še neznane. Takšne, ki bodo morda še postali znani. Včasih ne vedo čisto dobro, kako ubesediti, uglasbiti tisto, kar želijo posredovati. In zato ugibam, kaj je pri njih tisto »tisto«. In jih poskušam pobliže spoznati, prisluhniti njihovim dušam. Malo tudi zato, ker mi slednjega v zadnjih mesecih še posebno manjka – in zato poslušam kantavtorje. Ker mi ponujajo bližino sočloveka.