Zakaj še nimamo definitivne kompilacije sodobne slovenske elektronike

Vsakoletna kompilacija domače techno založbe DE/FRAGEMENT, ki jo vodijo Nina Lang in Peter Kalinski oziroma duo Stagnat in Selgor, je postala dobrodošla stalnica v podalpskem untergruntu, saj nudi platformo za povezovanje določenega segmenta domače techno skupnosti ter tujih akterk in akterjev s podobno senzibilnostjo. Po svoje je nadomestila to, kar je predstavljala kompilacija Chilli Space, saj med drugim omogoča odkrivanje podmladka oziroma dopolnjuje tisto, kar ne uspe pokriti kompilacijam založb in platform, kot so Kamizdat, Tehnopolis in Clockwork Voltage. Četrta v seriji kompilacij domače techno založbe DE/FRAGMENT postreže s solidnim izborom domače in tuje techno in netechno produkcije, vendar ostaja brez fokusa.

Recept tudi na štirici ostaja preprost: pet domačih in pet tujih imen. Nova izdaja Compilation Vol. IV [DEFRAG015] se kuratorsko rahlo odmika od bengerskih produkcij za peak time nočne seanse in se obrača k bolj introspektivni, raziskovalni, levopolni, a še naprej razmeroma funkcionalni viziji techna. Glede na spremno besedilo bi pričakovali še bolj avanturistično selekcijo, a nekoliko drugačna usmeritev že zdaj veliko obeta, saj pri nekaterih domačih ustvarjalcih slišimo drugo plat njihovega izraza. Najbolj štrli Selgor z uvodnim komadom Computer, s katerim nadalje raziskuje sanjavo IDM/electro/breakbeat zvočnost z lebdečimi teksturami padov in kovinskimi tolkali. Selgor je sorodne estetike predstavil že na singlih Crush in Calling My Existence in upamo, da bo še globlje zabredel v te vode, ki na domačem terenu ostajajo slabo zastopane. 

Prijetna uvertura ustvari lažni vtis, da nas še več podobnega čaka v nadaljevanju. Luca Leli & Transki nas ne prepričata pretirano z živim analognim techno/electro džemom Welt [Live Edit], ki je bolj vaja v slogu. Podobno velja za Trümmer der Euphorie producenta Emanuela De Vayraca, ki z zapacano zvočno podobo daje vtis, da gre za nenavdahnjeno improviziranje z mašinerijo. Podobne občutke vzbudi abstraktnejši epilog On the Haunting Flares We Turned Our Backs producenta Parabelta, ki z nenavadnim ritmom lepo razsuje našo percepcijo aranžmaja, a se slednjič izkaže za enodimenzionalno ritmično igro, ki se pet minut vrti okoli zanke saturiranega atonalnega motiva. 

Bolj navduši Slym s produkcijo Rinse Aid, prikupnim primerom acid trancea s preloma tisočletja, ki kliče k rolanju na rejvu ob zori. Zanimivo smer predstavi tudi TakaTuka, ki se s komadom Dogs vs M poklanja acid avanturizmu Luka Viberta in podobnih fotrov. Obe produkciji skupaj s Selgorjevo izstopata v bolj tradicionalni techno družbi z aktualne plošče. Fejzo DJ v štiklu Rush Hour servira mutacijo dub techno, acid in trance prvin. Produkcija preseneti predvsem z zavesami mehkih dubovskih akordov in sentimentalnih sintovskih arpeggiov, vendar pogrešamo več peze v nizkem registru, se pravi tisto intenziteto, ki dodobra zmasira čreva. 

Tudi duo Stagnat se s komadom WiFi Fantasy, kjer mežika hardgroovu v liniji Bena Simsa, odmika od pričakovanj, če upoštevamo njegovo predanost industrial in deep techno špuram. Komad bi lahko postal uporabno orodje za didžeje, tukaj pa mu zmanjka večji panč tako pri basih kot pri glavnem melodičnem motivu, ki je nenavadno potopljen v miksu. Equmen Court domačega mladinca Meela stavi na čvrsta techno kladiva in snope delejanih tekstur, ki igrajo tudi ritmično vlogo, ampak komad kljub dogajanju v zvočni sliki deluje statično, monotono. Na drugi strani se Obscur s 2 Floors And a Basement ponovno izkaže za enega od obetavnejših domačih protagonistov, čemur pritrjujejo tuji veterani, ki v svoje sete vključujejo njegove komade. Gre za pravoverno, če želite konservativno paradigmo techna, toda iz tisočkrat slišanih elementov se mu vendarle posreči zakuhati nekaj zadovoljivo intrigantnega.

Kuratorji kompilacije izpostavljajo pomembnost vrstnega reda umeščenih del, a so zbrane produkcije preveč raznolike za enovito poslušalsko izkušnjo. Razdeljena je namreč na techno in »netechno« dela, ki so pomešana in nimajo medsebojnih vzporednic. To je nenazadnje simptomatično tudi za druge domače kompilacije elektronske glasbe, ki zaradi eklektičnosti težko najdejo občinstvo onstran najbolj specializirane javnosti. Poleg tega so običajno izrazito klanovske, omejene na skupine prijateljev in prijateljske kolektive, brez kake širše kuratorske perspektive in resnične želje po tem, da bi v morju zadovoljivih produkcij zares pobrali le smetano. 

Stilistična razklanost, pomanjkanje kuratorskega fokusa in scensko sektaštvo dodatno fragmentirajo interes že tako majhne in nišne publike. Želeli bi si kompilacij, ki bi bile bolj reprezentativne, denimo posvečene izključno techno presežkom ali pa, na drugi strani, neklubski elektroniki, eksperimentalni in ambientalni glasbi. Ne glede na veliko število izdanih kompilacij v zadnjih letih, ki jih pripravljajo različni akterji, nimamo niti ene take, ki bi jo tujemu novinarju ali vodji založbe, ki bi rad pobližje spoznal našo sceno, lahko prodali kot definitivno, must hear, all time classic kompilacijo, ki postreže s selekcijo crème de la crème. V svetu zanimanje za to namreč obstaja. Kdo jo bo dostavil?