Zamejevanja

Pianista Krisa Korata in tolkalca Damira Mazreka nimamo prav pogosto možnosti srečati na koncertnih odrih, čeprav med svojimi dosedanjimi sodelovanji oba beležita številna priznana glasbena imena, denimo Stefana Milenkovića, Simonea Zanchinija in Kandia Koro (Korat) oziroma Carmino Slovenico, Vlatka Stefanovskega ter Goca Dimkovskega (Mazrek). Korat je sicer že vrsto let predan pedagoškemu delu in komponiranju za vokalno skupino 4Given, katere član je, medtem ko se Mazrek posveča preučevanju glasbenih tradicij, v preteklosti tudi organizaciji festivalov (za primer Maribum).

Kot duo sta se pod imenom Harmelogic pričela predstavljati pred dobrim desetletjem, nemalokrat v razširjeni zasedbi, saj so se jima projektno pridružili različni (in glasbeno raznoliki, predvsem tradicionalnim oblikam zavezani) glasbeniki – Bajsa Arifovska, Rufus Cappadocia in Haig Yazdjian. Kljub temu pa sta na albumu Point of Views v ospredje postavila (izključno) medsebojno interakcijo in se avtorskemu spoju ritma, harmonij ter melodij, za katere navdih črpata tako v balkanski kot afriški kulturi, odločila posvetiti v okrnjeni, pravzaprav bazični postavi. Kakopak jima ta omogoča najnaravnejše prepletanje znanih glasbenih elementov, ki sta jim izpostavljena skozi druge, tudi gledališke projekte, od klasične in jazzovske glasbe do bluesa ter latina. Za ta izdelek bi tako lahko dejali, da ga opredeljuje neke vrste dvojnost. Čeprav Korat zavzema mesto osrednjega solista, po drugi strani namreč nemalokrat prevladujejo ponavljajoči, mehanski odseki, kjer sta vlogi obeh povsem enakovredni, rezultat pa nekoliko hipnotičen skupek zvočnih vzorcev brez posebne melodike, a z izraženo ritmično komponento.

Za ta izdelek bi tako lahko dejali, da ga opredeljuje neke vrste dvojnost. Čeprav Korat zavzema mesto osrednjega solista, po drugi strani namreč nemalokrat prevladujejo ponavljajoči, mehanski odseki, kjer sta vlogi obeh povsem enakovredni, rezultat pa nekoliko hipnotičen skupek zvočnih vzorcev brez posebne melodike, a z izraženo ritmično komponento. V Moving On to postopoma še zgoščujeta in vanjo dodajata nove segmente, jo preobražata skozi variacije ter delno razbijeta z improvizacijskim vložkom, ki pa ne odraža posebne virtuoznosti, zaradi česar glasbena skica v določenih pogledih daje vtis nedodelanosti. Povsem drugače je s skladbo Sedmero s čistim, čutnim solističnim uvodom, ki etno pridih dobi šele z Mazrekovim vstopom. Skupaj z njim (in ob komunikaciji obeh) se dinamika skladbe v pogledu ritma in emocije spreminja – postopoma ju pospešujeta, gostita –, našteto pa med drugim vpliva na hierarhijo posameznih linij, ki se prav tako stalno preobražajo.

Most med obema pravkar predstavljenima poloma je mogoče pripisati skladbi Pandemo. V njej klavir deluje nekako odmaknjeno, zapostavljeno, tema pa je spevna in se k njej neprestano vračata. Celotno skladbo, v kateri na trenutke zaslišimo vplive Omarja Sose (posebej albuma Mulatos iz leta 2004), prepredajo obrati in z njima glasbenika (za)brišeta meje me vračanji k eni od oblik nosilne teme. Prav okoli teh – osrednjih tem, motivov – so navsezadnje grajene tako rekoč vse kompozicije, ki zato nudijo le malo odmikov, kar vzbuja občutek, da je album Point of Views navkljub široki paleti glasbenih vplivov predvsem rezultat ozkega, zamejenega prostora z nekaj močnih, izpovednih trenutkov.