Zavzetost mladega orkestra

Koncert Mlade nemške filharmonije, ki je bil del ciklusa Mladi talenti ustanove Imago Sloveniae, ni deloval zgolj kot prikaz mladih obetov, temveč je v čistem glasbenem smislu pomenil soočenje s težko razložljivo izvajalsko angažiranostjo, stremljenjem za dovršenostjo in skrajno učinkovitostjo izvedbe, torej z vrlinami, ki imajo veliko opraviti ravno z mladostjo zagnanih glasbenikov. Če mirno odmislimo merila popolne zvočne zlitosti in kultiviranosti, prefinjene zaobljenosti zvena, ki bi bila za mladi orkester močno krivična, bi lahko trdili, da končni izkoristek izvajalskih in umetniških moči Mlade nemške filharmonije strahotno prekaša tistega v marsikaterem profesionalnem korpusu. In kar je najpomembnejše – s tem je izvajanje postajalo prava muzika.

Program s tremi suitami – torej okrnjenimi izbori daljših, dramaturško bolj razdelanih skladb – in preludijem ni obetal ravno velikih interpretacijskih kreacij, a je prinesel toliko več virtuozne in barvno bleščave orkestrske glasbe. Dobro znana dela zgodnjega 20. stoletja so sledila sorodnemu izraznemu krogotoku: od zazrtosti v mehkobno sonornost Debussyjevega Preludija k favnovemu popoldnevu in dodane Ravelove Pavane za umrlo infantinjo do orkestrske barvne mavrice Slavčkove pesmi Igorja Stravinskega (predelava orkestrske glasbe iz njegove opere Slavček) in razbrazdane divjosti suite iz baletne pantomime Čudežni mandarin Béle Bartóka. Tu je bil še izbor suitnih stavkov iz Romea in Julije Sergeja Prokofjeva, ki z novejšo barvno-orkestrsko fantazijo prekriva »klasični« idiom in tonsko postrojenost.

Izbrana glasba postavlja vsaj malo posebne zahteve; teža njenega izraza je namreč v učinkovitosti instrumentalnih zvočnih ploskev, na finesah teksture in naslojevanju bujnega orkestrskega dogajanja. Pri delih Stravinskega in Bartóka veliko bolj kot lepo odmerjeno fraziranje šteje iskanje najboljšega barvnega učinka in pregledne slojevitosti ostrih menjav zvočnih barv, trobilnih izbruhov in ostinatnih vzorcev. Spet drugačno občutljivost terja Debussyjev Preludij, a zdi se, da so glasbeniki Mlade nemške filharmonije vsakič nakazali pravo rešitev, dirigent Andrej Borejko pa pravšnji uvid v orkestracijo in izvajalske možnosti orkestra. Tako so, denimo, godala v Slavčkovi pesmi Stravinskega lahko zvenela enkrat kovinsko rezko, spet drugič, v glasbi Prokofjeva, pa s polnim volumnom, toplino in z izjemnim zamahom. Solistično je glede na program upravičeno prednjačila sekcija pihal, močno so bila zasedena tudi trobila. Ob tej zvenski prilagodljivosti se zdi, da je k zvočni konstituciji orkestra, h kondiciji in akustični občutljivosti pripomoglo tudi sodelovanje s sodobnimi skladatelji ter še posebej spopadanje s sorodnim novejšim repertoarjem (glasba Messiaena).

Ob tem da je bila energetska nabitost in impulzivnost izvajanja gotovo plod velike želje mladega orkestra, je k temu s hitrimi tempi zlasti v Debussyjevi – s celo nenavadno hitrim, a malodane popolno izdelanim uvodom flavte – in delno v Prokofjevi glasbi pripomogel tudi Borejko. Tak pristop k skladbam se je seveda skladal z izborom bolj neposredno učinkovitih del, spomnil pa je na neko drugo čudodelstvo med mladinskimi orkestri, na Dudamelove izvedbe z Mladinskim orkestrom Simóna Bolívarja, iz katerih veje še bolj nepojmljiva razgretost prav vsakega akcenta in fraze.